Vprašanje, ki me neusmiljeno žge že leta, je, ali resnično obstaja neka življenjska pravica. Kot preiskovalni novinar sem se namreč moral ukvarjati z ljudmi, ki so izkazovali – in še izkazujejo – tolikšno pokvarjenost, da me zagrabi sveta jeza, če samo pomislim nanje. Toda zgodilo se ni nikomur nič.
Eden takšnih primerov je bankir, ki se še danes brez kančka sramu šopiri po kulturnih in športnih prireditvah – četudi je po moji oceni igral ključno vlogo pri izginotju kakšnih stotih milijonov evrov. Gladko. Pa to še ni najhujše. Bolj me je dotolklo, ko sem izvedel za grozovite načine, na katere se je izživljal nad tistimi, ki se niso mogli braniti. In jih docela razčlovečil s svojo zlobo. Kakor da človeka obrneš od znotraj navzven in nastaviš njegovo/njeno dušo ledenemu vetru. Tiste dni sem se vsako noč obračal v postelji in se spraševal, zakaj se zemlja pod njegovimi nogami še ni odprla. Obenem pa sem gledal dobre ljudi, kako se mučijo skozi življenje. Delavce, ki so ob pol petih zjutraj odhajali za tekoči trak, pa niso zaslužili niti toliko, kolikor stane par čevljev omenjenega bankirja. Žensko, ki se je sežgala pri živem telesu, ker ni zmogla odplačevati posojila. Mlade ljudi, ki so komaj začeli živeti, pa jih je spodnesel rak. Moje srce je vpilo za pravico. Dokler ni utihnilo - in pravica je prišla.
Da ti življenje lahko upogne hrbet, moraš biti pokončen. Da lahko moliš h kateremukoli bogu pač, moraš verjeti. Da lahko občutiš krivico, moraš biti pravičen. Da lahko umreš, moraš prej živeti. A ljudje, kot so omenjeni bankir in njemu podobni, ne bodo nikoli živi. Nikoli ne bodo imeli duše – ker je že na drugi strani temnega prepada; samo še čaka na lupino, ki tava tukaj. In to je pravica, pred katero ne morejo pobegniti.
Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču