Nekega dne me je ženska vprašala, ali me na njej kaj posebej moti ter kakšna bi mi bila najbolj všeč; s kakšnim kilogramom več ali manj. Povem vam, da me je na licu mesta zalil ledeni švic. Vprašanje je bilo namreč vse prej kot nedolžno; še več – bila je past, iz katere niso izšli živi še dosti pametnejši kalibri od mene. Ampak moral sem poskusiti. Pa sem za hip pomislil ...
V današnji družbi telo dojemamo kot nekaj, kar je izven nas in naj bi nam bilo podrejeno. Kar je opazno že v načinu izražanja; ko zbolimo, bentimo: telo me je izdalo; ko pojemo kaj zdravega, rečemo: telo potrebuje vitamine ali kaj podobnega. Kot bi govorili o avtu, v katerega je treba vsake toliko naliti bencina in ga peljati do mehanika, pa nam bo služil. Tako daleč smo prišli. Pod pritiski družbe se je človeško telo spremenilo v še eno sredstvo za zadovoljevanje namišljenih otročjih potreb, ki koristijo zgolj sistemu množične potrošnje. Postalo je blago. In tako se stradamo, režemo, sončimo, mažemo, tečemo, napenjamo, lomimo, stiskamo, da bi kar najbolje unovčili svoja telesa in jih izkoristili za pridobitev občudovanja, bližine ter večne mladosti. Seveda nam slej ko prej neizogibno spodleti.
Telo namreč ni stroj, ni blago in ni naložba – temveč je tisto, kar smo. Med 'jaz' in moje telo ni razlike; jaz sem moje telo, takšen kot pač sem; popolna nepopolnost. In dokler tega ne sprejmemo, ne moremo biti zadovoljni s seboj. Vsakdo ima gubice, trebušček po obilnem obroku, odrgnjena kolena in kakšno dlačico tam, kjer si je ne bi želel. Pa kaj potem. Človek si, odpusti si že in bodi zadovoljen, če si le zdrav. Takrat si tudi najlepši oziroma najlepša, kar si lahko. Takrat si lep človek.
Tako sem ji odgovoril – in preživel.
Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču