V Sloveniji imamo veliko težavo z družbeno odgovornostjo. In težava je ta, da ni enakomerno porazdeljena.
Ljudje na dnu hierarhične lestvice, tisti najbolj uborni, prevarani in izkoriščani, ki imajo največ razlogov za neodgovorno in nesolidarno ravnanje, so mnogokrat najbolj neproblematični člani skupnosti. Revež je zadnji, ki se bo bunil in ki bo kradel. Zato pa bodo to s toliko večjim veseljem počeli tisti, ki že tako ali tako imajo največ.
Politiki, zdravniki in novinarji skoraj nikoli ne prevzamejo odgovornosti za škodo, ki jo povzročijo. Zato pa venomer na ves glas vpijejo o nezaslišanih krivicah, ki naj bi jim jih povzročil sistem – pri čemer pozabljajo, da jim prav ta sistem omogoča lagodna življenja, o katerih lahko večina penzionistov, delavcev in mladih družin danes samo sanja. Toda plačilo ni samoumevno, temveč izhaja iz odgovornosti, ki jo ima neki poklic do skupnosti; večja je ta odgovornost, večje so ugodnosti, s katerimi je nagrajena. A v kapitalizmu je družbena odgovornost skorajda že žaljivka – kar ni nič čudnega, saj kapitalizem temelji na neodgovornosti, na sebičnosti in komolčarjenju, na nategu. In preveč naših politikov, zdravnikov in novinarjev je, ki bi radi bili predvsem kapitalisti, šele potem državljani.
Ti ljudje – čast izjemam! – pozabljajo, da njihovo delo ni namenjeno kopičenju denarja in privilegijev, temveč da gre za poslanstvo, ki naj bi ga opravljali v dobro vseh. Zdravnik ne postaneš zato, da boš mešetaril z javnimi naročili na oddelku in si kupil pet stanovanj, temveč da boš reševal življenja. Politik nisi zato, da boš kvasil bedastoče in se nastavljal kameram, ampak da boš vodil državo. Novinar nisi zato, da boš slaven in prepoznaven, temveč da boš raji pomagal do resnice. In če tega ne počneš, si del težave, in ne rešitve.
Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču