Nekoč sem prebral, da idoli obstajajo le zato, da bi te razočarali. Kar vsekakor drži za večji del praznih, egocentričnih in brezjajčnih ikon, ki jih danes časti večji del skupnosti. Toda moji vzori že več let, odkar sem moral odrasti in se postaviti na svoje noge, niso plehki zabavljači in sprijeni politiki, temveč posamezniki, ki so se me dotaknili s svojimi življenji tihega dostojanstva. Eden izmed njih je moj stric Edi.
Kot otrok sem vsako poletje preživljal počitnice pri njem in njegovi družini in že takrat mi je bilo jasno, da je to najboljši čas v mojem življenju. Ko sem odhajal, sem v avtu hlipal kot dojenček – vsakič, čisto vsakič. Bilo mi je, kot da zapuščam svoj dom, in četudi sem v resnici odhajal k svoji pravi družini, sem vedel, da imam nekje še drugo, skrivno družino, na katero se lahko zanesem, če bi se vse sesulo. In vedel sem, da je nekje stric Edi s svojim donečim smehom in kot oglje črnimi očmi in z močnimi rokami – skala, ki se ne zlomi, in na katero se lahko zaneseš, ko se ne moreš več zanesti na nič. Kot fantič sem ga opazoval, ko je garal okoli bajte, s krampom drobil kamenje, cepil drva, kot da so iz masla, in potem za polno mizo drugega za drugim uničeval pohane svinjske zrezke in vmes pripovedoval vice ali robantil čez politiko. Pa sem si mislil: porkafiks, to je ded.
Takih ne delajo več. In zato sem hvaležen za vsak trenutek, ko je del mojega življenja. Četudi ni vedno tukaj, temveč nekje – a nekje je, in to je misel, ki me pomirja. Kajti v dobi jamravcev in slabičev je lepo vedeti, da še obstajajo velikani, v katere se splača verjeti. In lepo je vedeti, da imam ob svojem starem, ki ga imam iz srca rad, še zmeraj tudi drugega, skrivnega očeta, ki me bo vedno z veseljem pozdravil v svojem domu – oziroma tudi mojem. Ne mine niti dan, da ne bi mislil nanj.
Novo na Metroplay: Vidnost in varnost v prometu: "Zgoditi se mora 'aha moment', da spremenimo svoje navade"