Večino svojih odraslih let sem bil izključno bitje razuma. Nesmiselnost življenja in smrti me je spravljala ob pamet. Hotel – ne, moral! – sem vedeti, zakaj sem tukaj, kako naj bom srečen in kaj bo z menoj, ko bo vsega konec.
Pa sem kopal po knjigah, se mučil s filozofijo in poslušal pametne ljudi, da bi se obložil z znanjem. In sem tudi se – do te mere, da sem se komaj še premikal skozi vsakdan; glava je bila prepolna in pretežka, srce pa je še komaj utripalo.
Čustvena invalidnost je po mojem najbolj pogosta okvara v zahodni družbi. Razum, ki je uspešno usmerjal tisočletja našega razvoja, nas je končno zasužnjil. Spremenil nas je v kalkulatorje, naše odnose pa v transakcije, v katerih si izmenjujemo suhoparne definicije in številke. Skrivnosti, ki dajejo čar našemu bivanju, je ponižal v znanstvene probleme. Preroke, ki bi nas lahko popeljali naprej, je razglasil za zmešane in nam namesto njih za voditelje vsilil pootročene kastrate in psihopate, ki so nesposobni pristnega čutenja. Diktatura racionalizma je spridila šolski sistem, v katerem ni prostora za domišljijo; pokvečila je gospodarstvo, ki temelji zgolj na zadovoljevanju materialnih potreb; državo in njen pravni sistem je spremenila v trdnjavo hladne birokratske logike, ki nagrajuje cinizem.
Ravnotežje med racionalnim in iracionalnim, med zavednim in nezavednim pa je bistveno tako za preživetje posameznika kot celotne družbe. Vsakdo izmed nas je poleg svoje vsakdanje družbene vloge globoko v sebi tudi svečenik, bojevnik ali pesnik – in ljubimec. In vsake toliko mora to tudi izraziti, sicer se zlomi. Človek, ki ni ves čas po malem nor, bo kmalu pač čisto nor. Enako velja za skupnost, katere delček je; prepolno glavo vedno raznese in prazno srce se zmeraj sesede.
Novo na Metroplay: Dedek Mraz opozarja: "Starši, ne delite otrok na pridne in poredne!"