Vasja Jager (Janina kolumna): Samhain

Vir: Jana
2. 11. 2016

Začetek novembra je že od pamtiveka povezan s smrtjo. To je čas, ko se svet otrese barv in svetloba umakne temi; človek se neizogibno zazre vanjo ter vase.

Že Kelti so verjeli, da je prvi november sveti dan; na samhain, kot so mu rekli, naj bi se ta svet najbolj približal onostranstvu, od koder so prihajale duše pokojnih in v novembrskih nočeh tavale med ljudmi. In še danes se nam ob temnih, mrzlih večerih lahko zazdi, da stopajo ob nas.

Prvi november je čas soočanja z največjo in najbolj nedoumljivo skrivnostjo. Ko stojimo ob grobovih in prižigamo sveče, zremo v spomenike in pri sebi mrzlično iščemo ... karkoli. Iščemo tolažbo, znamenje, da smrt vendarle ni konec našega bivanja in da vezi, ki nas povezujejo z ljubljenimi osebami, ne morejo izginiti. Vendar grobovi ostajajo nemi za naše proš-nje. Sence, ki jih slutimo, ostanejo zgolj slutnja. Kajti mrtvi, kjerkoli že so, so onkraj vsega – onkraj vprašanj, obtožb, skrbi, ljubezni, žalosti; onkraj nas. Zato 1. november v resnici ni dan mrtvih, temveč dan živih, ki ne želijo biti mrtvi. Je dan ponižnosti in preizpraševanja; dan klicanja po lastni neumrljivi duši. In včasih, če človek utiša tuljenje svojih strahov in jok svojega ega, mu duša odgovori.

Čeprav se nam zdi, da smrt nima smisla, je v resnici prav nasprotno: konec je tisti, ki upravičuje pot. Samoumevnost smrti nas sili k odpovedi zavesti o samoumevnosti življenja – in šele ta zavest nam omogoča polno, plemenito bivanje v hvaležnosti in skromnosti. Ko se zavemo, da nismo vsemogočni, postanemo ljudje; ko smo ljudje, živimo. In takrat se zgodi, da strah pred smrtjo izzveni v nič. Kajti v resnici nas morda niti ni strah smrti – temveč neživega življenja, ki ne čuti duše.