Bilo je v začetku januarja, ko sem se v Radencih prvič in zadnjič srečal s Šerbi.
Pripravljal sem neko reportažo, in ker sem imel dobro uro viška, sem se odločil, da jo obiščem v domu za ostarele. V rani mladosti sem strašno rad poslušal Agropopove zafrkancije, in ko sem zagledal stavbo, v kateri je v samoti čakala smrt, me je prešinilo, da ji dolgujem vsaj en obisk.
Ko sem stopil v njeno sobo, me je skoraj zvilo. Na steni je visel plakat iz zlatih časov; na njem je bila obdana s člani benda, 185 centimetrov in 130 kil veselja, in v rokah je stiskala mortadelo. Moral sem se nasmehniti, klasična Šerbi. Ženska na postelji pa je bila shujšana, njen nasmešek zadržan, ker ji je manjkalo več zob. Pod pasom ji je odeja strmo padala ob ležišče; že pred leti so ji zaradi hude sladkorne odrezali obe nogi.
Ne bi je spoznal, če me ne bi gledala s tistimi zelenimi očmi, v katerih so še vedno plesali hudički. Ko sem jo vprašal, ali jo peljem na zrak, so ji zažarele, poredno. »S teboj kamorkol,« je dahnila v svoji ljubljanščini. Pa nisva šla, ker naju niso pustili; namesto tega sva se pogovarjala v sobi. Govorila sva o vsem in vse bom zadržal zase; pomembno je le, da ni gojila zamer in da ni obžalovala ničesar. Agropopa pa kljub temu ni več zmogla poslušati.
Ko sem opazil, da postaja utrujena, sem se poslovil. Ko sem jo poljubil na lice, so obema tekle solze po licih. Za konec mi je rekla samo eno besedo. Še zdaj jo vidim, kako se mukoma nasmiha in tišči palec v zrak. »Uživi,« mi je položila na srce. Kot mi je polagala vsa tista leta v otroštvu.
