Vasja Jager (kolumna): Bolezen kot opomnik o krhkosti telesa

Vir: Jana
28. 1. 2018

Stari dobri januar. Nikoli ne zataji. Vročina in kašelj sta prišla točno, kot če bi ju naročil prek kataloga. Goltam nalgesine, pijem ingverjev sirup in hrepeneče srepim skozi okno. Pritoževati pa se ne morem. Kaj pa ti je takale virozica. Pride, opali in izgine. Vmes pa človeka malo postavi na realna tla.

Seveda ne gre za neko življenjsko preizkušnjo, ob kateri bi doživel razsvetljenje. Je pa vsaka, še tako neznatna bolezen kljub temu opomnik o krhkosti telesa. Ter o neuporabnosti vseh visokoletečih prepričanj, s katerimi poskušamo ubežati temu dejstvu.

Bolnik se ne bo ukvarjal z revolucijo in z iskanjem odrešitve, temveč bo počel le eno: poskušal ozdraveti. Drugo ga ne bo zanimalo. Ne trači, ne politika, ne mnenja okolice, ne abstraktne teorije. Bolezen ne pusti prostora za racionalnost. Pač pa nas razgali in poniža do konca. In prav to ponižnost do lastnih teles bi morali čutiti ves čas, tudi ko smo zdravi. Še posebej, ko smo zdravi. Kajti vsa naša doživljanja so seveda vezana na telo. Le če je to v ravnovesju, je svet lahko lep. To ravnovesje pa še zdaleč ni samoumevno. Iz njega nas lahko spravi že prgišče primitivnih mikroskopskih bitjec, ki jim je figo mar za naše načrte.

Srečen je, komur bolezen nakloni možnost, da se iz nje česa nauči. Moder je, kdor to stori. Zase vem, da bom vriskal, takoj ko bom lahko šel iz tele zatohle bajte. In vem, da bom lahko šel, prej ali slej. Zato si ob vseh grozotah, ki se dogajajo drugim, ne delam utvar, da sem kakršnakoli žrtev. Temveč le nekdo, ki je dobil prav lahno lekcijo. Ko bo vročina minila in se bo kašelj polegel, bom za njo že čisto prav hvaležen. Vsem vam pa z nekajtedensko zamudo voščim obilo zdravja v letu 2018. Da bomo lahko še naprej skupaj kovali revolucije in zidali gradove v oblakih.