Skoraj vsak dan poslušam o rekordni gospodarski rasti. Grafikoni kažejo v nebo, institucije tekmujejo med seboj, katera bo izdala bolj optimistično napoved. Fino in fajn, ne rečem. Toda kaj, ko večina državljanov od tega nima kaj dosti.
Ne tako stara modrost pravi, da je statistika kot bikini. Razkriva veliko, žal pa ne tudi bistvenega. V primeru fantastičnih oznanil o gospodarski rasti pa je bistveno, da zanemarjajo širši kontekst. In ta je, da so plače in penzije še zmeraj nizke, vse več ljudi pa živi pod pragom revščine.
Kako je to mogoče, ko pa statistika vztrajno trdi, da smo tako rekoč v raju? Mogoče je zato, ker birokrati in analitiki poenostavljajo zadeve in buljijo samo v določen del statističnega bikinija. Tako vidijo samo njene umetno napihnjene obline, drugega pa ne. Ne vidijo na primer, da gospodarski razcvet najbolj koristi tistim, ki imajo že tako največ.
Direktorji si od novih zaslužkov trgajo nagrade in razne bonuse, finančniki se veselijo donosov od delnic, bančniki služijo z obrestmi, ljubljanski nepremičninarji se mastijo ob norih cenah stanovanj, to pa je tudi to. Za vse druge rasti in denarja ni ali pa ostane le drobiž. Pol javnega sektorja je moralo na ulice, da bi uslužbenci dobili, kar jim pripada. Upokojenci s strahom seštevajo fičnike in hirajo v revščini. Diplomanti družboslovja še zmeraj ne dobijo služb. Samostojni podjetniki živijo iz dneva v dan, kulturniki so na robu zloma.
Gospodarska rast ni storila ničesar za odpravo prepada med bogatimi in revnimi. Nasprotno, še poglablja ga. Hvala lepa, to ni rast, temveč nazadovanje. Zato ne bi bilo slabo, če bi gospodje v finih gvantih tu in tam odvrnili poglede od kipečih vimen gospodarske rasti. In se ozrli malo nižje od popka, kjer še zmeraj životari prevelik del prebivalstva.
Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču