Vasja Jager (kolumna): Nadaljevanje zgodbe o gospe Mariji ...

Vir: Jana
25. 4. 2018

Že dolgo je, kar sem pisal o gospe Mariji. O drobni in plašni stari ženski, ki venomer čisti in pospravlja okoli bloka, četudi še komaj hodi. Njena zgodba – ali bolje rečeno, slutnja zgodbe – se je dotaknila kar nekaj bralk, ki ste ji želele pomagati. Zato je prav, da spet napišem par vrstic o njej.

Z velikim veseljem zapišem, da sva v teh mesecih stkala vez, ki spominja na nekakšno nerodno zavezništvo, če ne že prijateljstvo. Beseda je dala besedo, gesta gesto. Tu in tam me poprosi za kak­šno drobno uslugo, včasih se skupaj vračava iz trgovine, nič takšnega. Pa vendar dovolj, da se razveseliva, ko se srečava, in spregovoriva kakšno o življenju in njegovih izzivih.

Ker hodi težko in počasi, se pot iz morda dvesto metrov oddaljene trgovine do bloka spremeni v potrpežljivo polurno romanje. Dovolj, da človek spozna, v kolikšno nadlogo ji mora biti starost in s kakšno vztrajnostjo se spopada z njo. Ob takšnih priložnostih mi sem in tja razodene kakšen drobec iz svojega življenja, ki jih na tem mestu ne bom razkrival. Naj bo dovolj, če povem, da je od nekdaj šlo za tisto tiho in samotno bivanje, v katerem je prostora le za najbolj neznatne radosti.

Zdaj razumete, zakaj nisem želel, da bi jo nadlegovali z zbiranjem denarja ali potrebščin, s katerimi bi ji olajšali bedo? To krotko, blago bitje, ki se nikoli, ampak res nikoli ne zlomi, ko vsa zverižena mukoma leze od enega trenutka do drugega, od ene majhne zmage proti neznanemu, premore več moči in svetlobe, kot mi vsi skupaj.

V podivjanem svetu nastopačev, razvajencev in cinikov so takšni ljudje najboljši približek svetnikom, kar ga še premoremo. Zato ni stara gospa Marija tista, ki potrebuje nas. Temveč smo mi in naš svet tisti, ki tako zelo potrebujemo njo.