Vasja Jager (kolumna): Ne dvomim, za kaj se zavzemam!

Vir: Jana
1. 6. 2018

Že pred časom sem obveljal za političnega levičarja, kar me strašno veseli. Pomeni namreč, da so se moja osebna prepričanja vsaj deloma ujela s stališči določene politike. In preden me obtožite, da sem zgolj razvajeni malomeščanski častilec Marxovega blebetanja, vam naj razložim, kako sem prišel do njih.

Odraščal sem v proletarskem okolju. Ata je delal v železarni v Štorah, kjer je tik pred penzijo prilezel celo do funkcije sindikalnega zaupnika. Podobno je bilo v družinah mojih prijateljev in sošolcev; ženske so delale v tekstilu, moški pa po fabrikah. To so bila skromna, siva bivanja, ki so jih bogatili predvsem pristni medsebojni odnosi.

Fotri so si pomagali pri vsakdanjih opravilih, igrali fuzbal in pili. Matere so hodile na obiske druga k drugi, si izmenjevale zavojčke kave in najnovejše trače. Ne bom trdil, da so bili kakšni zagreti marksisti, so pa ti ljudje vendarle vedeli nekaj o življenju. Česar niso, so jih naučila množična odpuščanja sredi 90. let, ko se je industrija znašla v hudi krizi. Takrat je bila socialna država edina, ki je še plačala zapitek v gostilni in srečko na lotu. Za kaj več je bil potreben kredit, s katerim so družinam pile kri banke. Za njim so prišli izterjevalci in dilerji. Še danes lazijo naokoli, čeprav je gospodarstvo že zdavnaj okrevalo, direktorji pa so vmes zamenjali vsak že po tri BMW in politiki izvedli po tristo reform.

Zato ne dvomim, za kaj se zavzemam. Za pravično razporeditev družbenega bogastva in odgovornosti. Za pošteno plačilo za pošteno delo. Za pravico do počitka po celodnevnem garanju. Za dostojno pomoč tistim, ki niso po svoji krivdi brez dela. Za brzdanje apetitov malih bogov na vrhovih firm. Za človeka, ne glede na poreklo. Za solidarnost. Razumite, to sem jaz. Če sem zato levičar, ne želim biti nič drugega.