Vasja Jager (kolumna) o Cankarjevem letu

Vir: Jana
5. 3. 2018

Z vseh strani trobijo, da smo letos v Cankarjevem letu. Kar je seveda treba 'počastiti' s poplavo vseh mogočih cankarjanskih klišejev in avtorasizma, ki ga pripisujemo največjemu med slovenskimi pisatelji.

Dolina šentflorjanska gor pa dol, hlapci levo in desno. Komaj februarja smo, pa me že bolijo ušesa.

Cankarjevo leto ni nič drugega kot priložnost za dežurne pametnjake, da pod blagovno znamko uveljavljenega ustvarjalca prodajajo svoj škart. In polagajo svoje predsodke in komplekse v usta mrtvega človeka, ki jih ne more izpljuniti. Toda kdor je vsaj površno prebiral njegova dela, bo v njih našel precej več poguma in pokončnosti, kot se mu pripisuje. Resda hlapec Jernej ni dočakal svoje pravice, vendar je na stara leta bogu in postavi navkljub oblazil pol cesarstva, da bi jo našel. Resda se je Francka do konca ponižala, ko je tekla za tistim vozom, vendar je tekla – pa še ujela ga je. In res je umetnik Maks svoj upor proti kralju na Betajnovi plačal z življenjem, vendar se je v nasprotju z dežurnimi jamravci vsaj uprl. V resnici Cankarjevi liki niso brezupno pasivni in nemočni ljudje, le za trohico aktivnosti in za kanček moči jim zmanjka. Že naslednjemu, ki bi prišel za njimi, bi nemara uspelo.

Toda namesto da bi bili tisti naslednji mi, jih raje izkoriščamo za opravičevanje lastne mentalne lenobe. Češ ne da se, Cankar je imel prav. Kritika družbe, s katero je želel pisatelj spodbuditi spremembo, je tako postala njena diagnoza. Politiki pravijo, da smo pač majhni. Ugledni pisci dodajajo, da smo za povrhu še debilni. Nihče pa se ne spravi pisati zgodbe, s katero bi nadgradili Cankarjevo zapuščino in kot narod že končno prilezli iz klišeja doline šentflorjanske. Se vraga ne da – hoče se, zmore se!