Vasja Jager (kolumna) o "čevapsocializmu"

Vir: Jana
1. 5. 2018

Spet je tukaj mednarodni dan čevapčičev in kotletov. Na papirju je prvi maj sicer praznik delavskih pravic, v praksi pa je pravic in tudi delavstva tako malo, da na to ne pomisli nihče.

Res na vsako večje kresovanje pride kak sindikalist, da nerodno zarohni čez oblast. Vendar gre predvsem za folkloro in narod običajno komaj čaka, da se lahko posveti hrani in pijači. Toda čeprav bi se komu to zdelo zdeti nespoštljivo do preteklih proletarcev, je namen praznika vendarle dosežen.

Četudi smo socializem že nekajkrat prekopali, je prvi maj med ljudstvom še zmeraj lepo živ in zdrav. Kar daje misliti, da njegovo bistvo ni vezano na ideologijo in institucije socializma, temveč gre za nekaj bolj prvinskega. Ljudje imajo pač radi dobro hrano, družbo in sonce, začetek maja pa je obdobje, ko so večeri že dovolj topli za pohajanje naokoli. In tako prilezejo iz stanovanj, da si ogrejejo telesa in duše, prenašajo trače in strmijo v ogenj.

Kakor že stoletja, preden je sploh kdorkoli pomisilil na fabrike in štrajke. Prvi maj je namreč sodobni odmev starih poganskih festivalov, kot sta keltsko kronanje majske kraljice in rimske floralije, praznovane v čast boginje rož Flore. V svojem bistvu tako praznik, ki mu rečemo delavski, nima nobene zveze s socializmom. Ali pač?

Nemara pa so čevapčiči za delavsko solidarnost naredili več od vsake parole in govora. Nemara delavci bolj kot po pridigah o revoluciji, ki naj bi jo še izpeljali ob vseh svojih obveznostih, hrepenijo po samo malo oddiha. Ob takih jasnih, dehtetčih in norih večerih se jeziki razvežejo in prijateljstva utrdijo. Povezani ob ognju ljudje spet postanejo tovariši v najbolj pristnem pomenu besede. Za to pa se že splača imeti praznik.