Zadnje dni v moj elektronski nabiralnik dežujejo sporočila, ki kar pokajo od besa.
Plačanec, lažnivec, pokvarjenec, v najboljšem primeru bedak – vse sem, samo človek ne. Tako me označujejo družinski zdravniki, ki sem se jim zameril z razkritjem ozadij njihovih množičnih odpovedi. Pri čemer spoštujem njihove občutke, ker seveda nisem nad kritiko. A to velja tudi zanje. Omenjeni zdravniki odhajajo iz zdravstvenih domov, ker ne zdržijo več enormnih obremenitev. Večina jih je zato fizično in psihično že na tleh.
Toda kot vse kaže, so nekateri dali odpoved tudi zato, da bi potem odprli lastna podjetja in prek njih po pogodbah delali za zdravstvene domove kot privatniki. Ker sem si drznil pisati tudi o teh, malo manj plemenitih motivih, so zdaj name jezni. Zaman sem jim poskušal dopovedati, da nisem mogel, pa tudi ne hotel drugače. In da razumem, da družinski zdravniki pač iščejo rešitve, ki so zanje najboljše. Težava pa je, da sami težje razumejo, da te rešitve nemara niso najboljše za vse druge.
Za navadne smrtnike, kanonfuter zdravstvenega sistema, ki nam je še vsaka privatizacija prinesla samo večje stroške in manj solidarnosti. Za druge zdravnike, ki bodo zaradi tega še bolj obremenjeni. Ter za druge javne uslužbence – gasilce, policiste, šolnike, uradnike – ki bi prav tako radi delali manj, pa ne smejo. Vsi ti ljudje imajo/imamo pravico, da smo jezni. Ne le zdravniki.
Nikoli ne želim prizadeti sočloveka, vendar včasih nimam izbire. Kot novinar moram v imenu širše skupnosti zastopati tudi stališča, ki koga zabolijo. To vedno storim s težkim srcem, a le tako lahko pripomorem, da ne zavlada enoumje in da javna debata o pomembnih vprašanjih zajema vse njihove vidike. To je moj ključni motiv za pisanje. To in pa plača, ki je krepko nižja od plače najslabše plačanega zdravnika.
Novo na Metroplay: Matej Zemljič o zakulisju snemanja, dojemanju igralstva in stvareh, ki mu pomenijo največ
