December je mesec, ki ima vonj po krvi.
Še vedno vidim pred seboj rdeče madeže na belem snegu. In na mojih rokah. To je bil čas kolin, po štajersko furež, ko so se mrki možje zjutraj zbrali pred našo domačijo; puhali so si v dlani in se omamljali z žganico za težko dejanje, ki je sledilo. Kleli so, ko so vlekli prašiča iz štale in si, ko se je upiral, prigovarjali: »Drži ga, cepec!« Ko so ga zabodli, sem si zatisnil ušesa. Ni pomagalo.
Ko sem bil dovolj velik, so mi določili, da moram v posodo prestrezati kri za krvavice. Rdeči curek je tekel v posodo in sem in tja pljusnil čez moje tresoče roke. Od tedaj ne morem niti videti krvavic. Ko so opazili, kako je z menoj, mi niso več rekli. Bil sem jim hvaležen. Moj otroški um je le z največjo težavo sprejemal resnice fureža, ostre kot rezila, ki so jih uporabljali. Z vsem srcem sem imel - in še imam - rad vse živali, kot imam rad očeta in strice, ki so klali prašiča, da so potem postavili hrano na mizo.
Dobri ljudje, ki so morali storiti najbolj okrutno reč od vseh - končati življenje drugega bitja. Nekoč sem vprašal strica, ki je mesar, kako zdrži. Kako lahko sploh počne ... to. Odsotno se je nasmehnil: »Nekdo mora. Živega pač ne moreš jesti.« Ta eros in tanatos, življenje in smrt, sta bila temelj takratne kmečke miselnosti. »Kar se rodi, za smrt zori,« so mi govorili. Kruto? Brez dvoma.
Toda po logiki tistega sveta tudi neprimerno bolj pošteno kakor današnja industrija za množično ubijanje živali. Tisti možje so pogledali v oči svoji žrtvi in vzeli nase breme njene smrti. Ne, ker bi v tem uživali, temveč ker so verjeli, da drugače ne gre. Zase vem, da po vsej verjetnosti ne bi zmogel. Vem pa tudi, da jih lahko razumem. Kajti tisto je bil neki drug čas. Čas, ko so bile zime bolj ostre in sence daljše.
Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču