Vasja Jager (kolumna) o grenki izkušnji z dobičkarji

Vir: Jana
16. 1. 2018

Ni več dom, toda tiste stene so mi ljube. Na njih še zmeraj visijo slike nekoga, ki je nekdaj bil jaz. Nasmeh, ki ga več ne premorem. Kuhinja še diši po nedeljskih kosilih. Postelja še pomni krivino mojega mladega telesa. Na policah čakajo knjige, kasete in igrače. Zaman. Tiste stene so mi ljube, toda niso več zdržale.

Dolgo so se upirale. In naša družina z njimi. Stiskali smo se v stanovanju in po najboljših močeh kljubovali pritiskom, ki so se zgrinjali nad nas. Očetova fabrika je propadla, mamo je izdalo zdravje. Jesti pa smo morali.

Za moj 15. rojstni dan sta na vrata potolkla obritoglavca iz Oriona. Pomenljivo sta pogledala sestro in mene in rekla materi, da bi bilo škoda, če bi se nama kaj zgodilo. Za njima so prišli drugi. Dolgovi so kot črna luknja, srka in srka. Starša sta se borila, stene doma so ječale. Dokler ni šlo več dalje.

Mamina polovica stanovanja je bila prodana bitjem, ki kujejo dobiček iz stiske ljudi. Večja ko je stiska, večji je profit. Slogan poslovnežev iz podjetij Mensa in Solis. Za polovico našega doma so odšteli osem jurjev. Potem so se spravili nad očeta. Še nekaj mesecev in izrinili ga bodo z njegove polovice. Plačaj najemnino za naš delež ali pa se poberi. Cesarju cesarjevega, vragu vražjega. Vse po paragrafih. Čeprav gospoda iz Mense in Solisa živita v lepih hišah, ata pa se je že pred časom umaknil v napol dograjeno podrtijo na vasi, v kateri gnije. In trga iz grla boleče hrklje, ko pomisli na pravico.

Naša družina je bila prva, ki se je preselila v tisti blok. Manj kot leto dni sem imel. Včasih si v duhu predstavljam starša, kako vsa mlada in polna upanja prvič stopata iz avta in zreta proti oknu v tretjem nadstropju. Mati drži na rokah malo štruco, ki ne ve zase. Spogledata se in nasmehneta. Kako bi naj vedela, da ne bosta ustvarila doma. Temveč le dobro naložbo.