Ideje, ki usmerjajo naša življenja, so iluzije.
Človeška vrsta si jih je izmislila, da lažje usklajujemo svoje delovanje. Osnovni namen velikih konceptov – država, religija, družba – je bil poenotenje vedenja večjega števila ljudi in njihovo združevanje v skupnost, ki je pač bolj učinkovita od posameznika. Za uravnavanje odnosov v njej so bile skozi stoletja naknadno razvite zamisli o denarju, politiki, službi, zakonih, družini in znanju. Nobena izmed teh idej ne obstaja v objektivni realnosti. Nobena izmed njih ni 'naravna'.
Zemlja ni presekana s kanjoni, ki bi označevali meje med državami. Bog ni vsemogočni starec na oblaku, ki bi imel fetiš na poseben način obnašanja. Denar je papir z izmišljeno vrednostjo. Delo, ki ga opravljamo v službah, je povečini le prekladanje abstrakcij, ki ne spreminjajo ničesar.
Pa vendar ti umetni koncepti danes povsem obvladujejo naša bivanja. Do te mere, da so iluzije, oblikovane, da bi nam olajšale življenja, postale naši gospodarji. Namesto da bi usklajevale naša bivanja in nas združevale, med skupnost vnašajo razdor, posameznika pa navdajajo s tesnobo. To je nezmotljiv znak, da je velik del teh idej zastarel in neuporaben in da prihajajo nove. Čeprav se zdijo temeljna prepričanja, po katerih usmerjamo svoja življenja, večna in trdna, jih je dejansko precej lahko spremeniti ali zamenjati z drugimi.
To se bo zgodilo, ko bo dovoljšnje število ljudi spoznalo, da stari koncepti več ne služijo svojemu namenu. Vprašanje je le, ali nas mora do tega spoznanja privesti globalna okoljska ali ekonomska katastrofa. Ali pa smo dovolj zreli, da se začnemo tudi brez tega odpovedovati suženjstvu zatohlim in predvsem škodljivim prepričanjem. Prvi korak k spremembi je iskanje resničnega zadovoljstva v resničnosti. Ne pa v pehanju za 'uspehom' v družbi, ki stoji na iluzijah.
Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču