Zadnjič smo imeli s sodelavci živo debato o partnerski zvezi in o ljubezni.
Ampak res živo, tako, pri kateri si skačeš v besedo, povzdiguješ glas in kriliš z rokami kot obračalnik na travniku. Predvsem se nam je zatikalo pri vprašanju, ali resnična ljubezen sploh obstaja. No, kar se mene tiče, ni dileme. Partnerski odnos je zame zatočišče pred tesnobo, ki me navdaja spričo neobvladljivosti sveta in življenja - in osebo, v kateri najdem to zatočišče, lahko samo ljubim. Hudič pa je, da se oba s časom spreminjava in zgodi se, da tesnoba nekoč spet useka skozi razpoke.
Ker pač bodisi skupaj bodisi vsak zase doživljava vedno nove reči in pridobivava nova spoznanja. In potem nisi, ne moreš in ne smeš biti več isti kakor na začetku poti in te je strah, da si se izgubil. Ko sva z Danajo dobila hči, je bila nova prisotnost tako nazarensko močna, da naju je v hipu zdrobila, nato pa skozi tedne in mesece gnetla v nova človeka. Zato sva morala na novo opredeliti odnos, vsak pri sebi spoznati ta nova človeka, ki sta izšla iz življenjske prelomnice, in ju spet pripeljati skupaj.
Ni bilo lahko, nekajkrat so padle tudi težke besede, čemur se da vedno izogniti. Toda uspelo nama je in meni se zdi, da je to lastnost dobrega odnosa - da se lahko izgubiš, lahko se raztreseš po divjini, toda na koncu se boš zbral, kos za kosom, se sestavil in preprosto šel. Po poti, ki je ne poznaš, vendar čutiš, da te pelje tja, kamor moraš priti.
Ljubezen je ta pot. Ni tako, da bi jo enkrat našel, jo zaobjel in posedoval. Temveč jo moraš vedno znova iskati, se podajati na naporne, a noro vznemirljive pohode - in ko se po vsakem izmed njih izčrpan ustaviš, si lahko resnično miren. Pogledaš okoli sebe, vidiš človeka, ob katerem si hodil, in spoznaš, da si na tej poti doma.
Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču