Letos nisem šel na knjižni sejem v Cankarjev dom. Ne bi bilo pametno, ker pri teh zadevah nimam mere.
Vsakič si obljubim, da bom šel samo past zijala, potem pa se tako založim z bukvami, da komaj hodim. Seveda ne preberem vseh; nekatere morajo čakati po več let, da se odzovem njihovemu klicu. Nekatere samo odprem, pa mi je že jasno, da sem se zaletel. Druge kupim, da se zdim pameten samemu sebi. Kljub temu mi ne pride na misel, da bi se včlanil v knjižnico ali jih – gasp! – prebiral prek računalniškega zaslona.
Kajti ko naletim na dobro knjigo, se ne morem ločiti od nje. Dobra knjiga pa je tista, ki me spremeni; utrdi neka prepričanja, poruši druga in mi razkrije delček duše sočloveka. Zato je ne morem zavreči; to bi bilo, kakor če bi zavrgel ljudi, o katerih pripoveduje. Moram jo imeti ob sebi, moram vedeti, da je njena zgodba na dosegu roke in da lahko spomine, vezane nanjo, kadarkoli spet prikličem. Ob vseh izgubah, ki jih človek doživi, je to neprecenljiv privilegij. Lastiti si zgodbe, ki čakajo, da bodo odkrite ali da se bom spet spomnil nanje; iti z roko čez platnice, napenjati oči ob črkah in možgane ob mislih, se nasmehniti ob madežu od soka, s katerim sem jo po nesreči polil pred leti; biti drug človek kot še pred hipom, a vendarle enak kot pred desetletji. Biti bralec, varuh in pripovedovalec zgodb.
Dom je tako zame prostor, ki mora imeti stene, polne knjig; takšne stene so tople, neprebojne za mraz in norijo zunanjega sveta. In tako nabiram vedno nove knjižne pridobitve, da se kopičijo po policah, valjajo pod mizo, prežijo po predalih, v malem stanovanjcu pa počasi že zmanjkuje prostora. Pred dvema mesecema sem namestil tri nove police; še kakšnega pol leta, leto dni, pa bom moral montirati nove. Na knjižni sejem pa si bom spet upal šele, ko se bom preselil v hišo.
Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču