Vasja Jager (kolumna) o ljubosumju zaradi poguma

Vir: Jana
7. 3. 2018

Pred nekaj dnevi se je pripetilo, da so me med delom zmotili nenavadni zvoki. Ravno ko sem najbolj napenjal možgane, so priplavali do mene in mi razžrli koncentracijo.

Našpičil sem ušesa. Ne, ni bilo tisto, na kar ste pomislili. Nihče ni kopuliral. Soseda v spodnjem nadstropju je pela, kolikor so ji dala pljuča. Ubrano kot vrtalnik v kamnolomu. Seveda sem se sprva skoraj razpočil od besa.

Ko delam, ni zafrkancije. Takrat se spremenim v očalastega zadirčneža, ki s svetom komunicira le z odsekanim kromanjonskim godrnjanjem. Gorje, če kaj zmoti moj trans. Pa sem nekako potlačil peno na ustih. Rekel sem si, bo že minilo, koliko matranja pa prenesejo takele mlečne glasilčice. No, se je pokazalo, da več, kot bi človek mislil. In precej več, kot lahko zdržim. Kakšne štiri ure je trajalo. Ko bi bil vsaj seks, s tistim stanovalci bloka drug drugega mučimo le po nekaj peklenskih minutk.

A po treh urah penjenja in tlačenja sira v ušesa se mi je posvetilo. V resnici nisem jezen na pojočo sosedo. Temveč ljubosumen. Spoznal sem, da si želim, da bi tudi jaz premogel njen pogum. Saj veste, poj, kakor da te nihče ne sliši, pleši, kot da te nihče ne vidi. Jaz pa venomer razmišljam. Kaj bo rekel ta, kaj si bo mislil oni. Pa tudi mene kdaj prime, da bi usekal kakšno arijo pod tušem ali v beznici preizkusil svoje disko gibe. Ampak jih ne, čeprav bi verjetno moral.

Take reči sem premleval. In na koncu se mi je celo zdelo, da niti ne poje tako slabo. Vsekakor ni bilo slabše od kruljenja na Emi. Zato – bog te živi, dobra soseda, ki se te je življenje dotaknilo do te mere, da si se požvižgala na mnenje drugega. Pa čeprav je bilo to moje mnenje. Ti si ta, ki ima prav. Kot bi rekli Pink Floydi – le sij, ti zmešani diamant. Že naslednjič bom spet preklinjal tvoje dretje. Vendar se ne oziraj name.