Vasja Jager (kolumna) o ljudeh, ki sovražijo živali

Vir: Jana
28. 8. 2018

V bloku imamo možakarja, ki nadvse sovraži pse. Tega niti ne skriva, pravzaprav je še ponosen. Kot sam ne skrivam, kaj si zato mislim o njem. Nazadnje sem komuniciral z njim, ko mi je zabrusil, naj pazim na svojega starega Murija. Ker nikoli ne veš, lahko se mu zgodi kaj usodnega. »Pravzaprav bi jaz vse pse na svetu kar pobil,« se je zarežal. Od takrat ga ne pogledam več.

Ob ljudeh, ki sovražijo živali, me vedno spreleti srh. Eno je, če nekoga moti lajanje nadležnega psa ali če se zgraža nad vse bolj razširjenim fetišiziranjem in malikovanjem hišnih ljubljenčkov. Drugo pa je, kadar človek iskreno črti preostala živa bitja in jim privošči trpljenje. Pri takšnem odnosu ne gre več za kaprico, temveč sadizem, ki se ga je treba bati.

Številne raziskave so med ključnimi znaki, po katerih je mogoče prepoznati psihopata, izpostavile prav zaničevanje živali. Kar je logično. Kdor ni sposoben vsaj tolerirati drugih oblik življenja, ne premore osnovne empatije. Takšen posameznik ne prezira zgolj živali, temveč tudi – ali predvsem – soljudi. Vendar se mu slednji lahko postavijo po robu, šibkejša bitja pa ne.

Tovrstni sadizem je bolj nevaren, kot se zdi na prvi pogled. Je vir bolestne miselnosti, ki vodi našo zablodelo vrsto pri uničevanju edinega planeta, na katerem lahko preživi. Iz njega namreč izhaja prepričanje, da je človek nesporni gospodar stvarstva, vsa druga bitja pa so mu prepuščena na nemilost. Lahko se odloči, da jih bo izkoriščal. Lahko pa, da jih bo, z besedami mojega soseda, vse pobil. Posledica tega temeljnega nespoštovanja življenja v vseh njegovih oblikah je opustošenje planeta in novo množično izumiranje živalskih vrst.

Človek, ki ne premore sočutja do svojega okolja, zato ni na vrhu evolucijske lestvice. Temveč nekje čisto pri dnu, ob piškurjih in pijavkah.