Končno je naneslo, da sem dosegel še ta mejnik v dozorevanju.
Z drago sva se razgledala naokoli, si rekla Najprej štal'ca, potem krav'ca, pogoltnila slino ob misli na najine prejemke, pomolila k zlatim staršem za pomoč in se s strahom pridružila trumam lovcev na novo stanovanje. Seveda trenutek ne bi moral biti slabši. Na vrhuncu nepremičninskega balona sva spoznala, kaj je prekletstvo srednjega razreda.
Vsak dan po ves dan preživa na nove oglase. Brskava po spletnih straneh, kličeva posrednike in laziva po ogledih. Stvari so prišle tako daleč, da že v snu bledeva o novem domu, čez dan pa poskušava upogniti vesolje z vizualiziranjem stanovanja. Ampak očitno je vesolje zasedeno s pomembnejšimi rečmi. Trg je podivjan, cene nad vsako mejo, ponudba pa mizerna. Kadar le opaziva kaj vsaj pogojno primernega za življenje, naju prehitijo razvpiti investitorji – bog mi je priča, da sem postal res alergičen na to besedo – profesionalci, ki imajo n-krat več denarja od naju in se igrajo s plemenitenjem svojega kapitala z nepremičninami. In mimogrede nabijajo njihove vrednosti v nebo. Ti pa seštevaj fičnike in moli, da bo dovolj vsaj za pasjo kočo.
Pa nisem neki elitist. Samo ni fer. Večji del svojega odraslega življenja sem žulil pograde v najemniških luknjah in počasi bi rad imel nekaj zase. Prostor, kjer mi ne bo nihče brskal po predalih ali vlekel na ušesa, ko se bom z žensko prepiral ali pa počel tiste reči, ki so prepiru nasprotne. Rad bi dom, zase in za svojo družino. Ampak ne. Če bi bil socialni primer, bi se me država nemara še usmilila. Če bi bil bogatun, bi lahko bil investitor in si pel 'Jaz te dam na balon'. Tako pa nisem ne eno ne drugo. Le tepec, ki je bil vse življenje ubogljiv, sedaj pa je obtičal v vicah družbene mobilnosti.
Novo na Metroplay: "Naš največji uspeh je bil tudi strel v koleno" | Ivo Boscarol
