Vasja Jager (kolumna) o mašineriji trženja zvezdnikov

Vir: Jana
2. 2. 2018

Pred časom me je pošteno razžalostila novica o nenadni smrti pevke skupine, ki sem jo rad poslušal v najstniških letih.

Bilo mi je, kot da bi požrl razbeljen kamen. Srepel sem v monitor in poskušal doumeti. Potem me je pograbila sveta jeza. Ves dan sem se izogibal ljudi. Vse to zaradi ženske, o kateri v resnici nisem vedel ničesar. In ki na moje življenje ni imela nobenega vpliva.

Takšna je moč mašinerije ustvarjanja in trženja zvezd. Tako vztrajno nas zasipa z zgodbami o njihovih življenjih, da se počutimo, da smo že njihov del. In da pravzaprav te ljudi poznamo. Celo do te mere, da se navežemo nanje. Oziroma na podobe, ki jih predstavljajo. Čeprav v resnici nimajo nobene zveze z osebami za njimi. In čeprav o teh osebah ne vemo ničesar, one pa ne o nas. Toda občutek je drugačen. In ko se zgodi, da se katera od teh bleščečih zvezd klavrno utrne, se nam zazdi, kakor da smo izgubili nekoga, ki nam je bil blizu. Nekoga, o komer smo lahko sanjarili. Nekoga, ki je simboliziral poseben čas v naših življenjih. Konec tega časa je lahko vzrok povsem konkretne bolečine. Ko se je angleška princesa Diana ubila v prometni nesreči, so ljudje po vsem svetu doživljali histerične izpade. Ko je umrl makedonski pevec Toše Proeski, se je v črno ovil ves Balkan.

Tudi sam v takšnih primerih še občutim otožnost. Ki pa je samo v določenem delu nerazložljiva in nezrela. Del občutkov namreč vendarle izhaja iz pristne empatije. Smrt sočloveka, vsakega sočloveka, za katerega slišiš, je dogodek, ki zbuja tesnobo. In četudi so naši zvezdniki konec koncev le zabavljači, so tudi ljudje. Ni prav, da jih častimo, uboge vrage. Ni pa narobe, če se nas dotaknejo njihove žalostne usode. Saj smo vsi na istem in slava je samo privid.