Že dlje časa naju je oba z Danajo mučila strašna želja po potovanju.
Simptomi tega nadležnega stanja so sanjavost, alergija na slike z eksotičnih destinacij na Facebooku ter zlovoljnost, v skrajnem primeru akutna tečnoba. Človek se pač naveliča otepati isto rutino in slej ko prej začuti, kako ga drobi potreba po novih spominih. In tako sva s tresočimi se rokami odštela fičnike za letalski vozovnici, poslala psa v pasji hotel in povezala culice. Ter odletela v Rim, kjer naju je z odprtimi rokami čakal prijateljski par, ona Mariborčanka, on rojeni Rimljan.
Mesto ni razočaralo. Kot omamljena sva se opotekala po ulicah in pila zgodbe, ki so izza vsakega vogala vznikale iz spomenikov, obeliskov, fontan in palač. Zgodbe o strasteh in ambicijah, ujete v tisočletni kamen, v katerem se še vedno čuti dotik že davno strohnelih rok. Hodila sva po muzejih, postopala po trgih in poslušala ulične glasbenike ter končno izžeta od hoje in vročine obsedela v parku ali sredi veličastnega trga. Toda nobena stara zgodba, nobena razkrita skrivnost in nobena podoba nama ni dala več kakor druženje z najinima gostiteljema. Četudi garata po cele dneve, sta si vzela čas za naju. Dopoldne sta naju peljala na podzemno železnico, zvečer sta naju vozila do ošterij z lokalnimi dobrotami. Častila sta najboljši sladoled severno od južnega tečaja in točila brezkompromisni chianti.
Predvsem pa sta se z nama pogovarjala. Moji najdražji spomini so vezani na večere, ko smo sedeli pred lokalom ali pa v njuni kuhinji in je zrak dišal po jasminu, mi pa smo skupaj reševali izzive odraslega življenja. Iskreno govorili in spoštljivo poslušali. Muzeji in spomeniki so že fajn, a resnično vznemirljiva je le človeška bližina. Le ta zmore celiti nešteto drobnih brazgotin, skozi katere iz nas odteka radost. Zato – grazie mille, Livija in Luciano.
Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču