Vasja Jager (kolumna) o nasilju nad ženskami

Vir: Jana
14. 3. 2018

Ko je ženski zapor na Igu obiskovala skupina raziskovalk, jim je več zapornic povedalo enako. Da so s prihodom v zapor doživele olajšanje.

Namesto s tesnobo so jih rešetke in debeli zidovi navdali z občutkom varnosti. Ker so jih ločevali od nasilnih mož, od postelj, v katere so vsako noč legale s strahom, od zahtevnih otrok, od praznih hladilnikov, od zbadljivk in obsojajočih pogledov. Šele v zaporu so spoznale žalostno resnico. Da je zanje in za mnogo žensk resnični zapor družba, v kateri živijo.

Še precej osmih marcev bo preteklo, preden bodo ženske docela osvobojene iz te ječe. Čeprav so na papirju priznane kot enakopravne, so v skupnosti še zmeraj drugorazredne državljanke. Še zmeraj so 'šibkejši' spol. Še zmeraj so v povprečju slabše plačane od moških. Še zmeraj so pasivni plen, ki ga je treba osvojiti. Še vedno so le okraski moške veličine. Še vedno velja, da se lahko docela uresničijo zgolj kot žene in matere. Njihova telesa niso njihova last. Temveč last vseh drugih, boga, moškega ali družbe. Bog zahteva svetnico. Moški zahteva prostitutko, ženo in mamico v eni osebi. Država in družina zahtevata, da morajo rojevati otroke, kapitalizem pa nosečim delavkam prekinja bedne pogodbe za določen čas. In kadar se uprejo, jih zmerjajo in obkladajo s stereotipi. Podijo jih za štedilnik in jim žugajo, naj se ne pritožujejo – ne doma in ne v javnem življenju.

Vse to je nasilje. Nekatere ženske se ga zavedajo in se mu tudi upirajo. Druge se poskušajo uresničiti znotraj teh vzorcev in se tolažijo, da je tako pač od nekdaj. Ter da je zato treba stisniti zobe. Vendar ni. Ni treba, da s svojimi stereotipi in pasivnostjo gradimo stene, ki jih nato enkrat leto za osmi marec okrasimo z rožami. Ni treba, da kdorkoli, ki si zasluži svodobo, živi v ječi.