Ves pomp ob kulturnem prazniku ne more prikriti dejstva, da slovenska država nima pojma, kaj sploh želi od kulture. Še huje, ne ve niti, kaj ta je.
Za dokazano nekulturne politike je zgolj nepotreben proračunski izdatek. Za zaprašene uradnike je umetnost – zlasti sodobna – nedoumljiva in vulgarna, predvsem pa preveč nepredvidljiva. In medtem ko poslušamo prazne slavospeve na proslavah, slovenska družba izgublja temelj svoje identitete.
Četudi morda ne razumemo vedno njihovega ustvarjanja, vsaka skupnost potrebuje umetnike. Potrebuje njihovo zasanjanost, potrebuje drznost in predvsem predrznost, čudaštvo, ki jo dela posebno. Potrebujemo nore preroke, ki izzivajo napihnjene avtoritete in nas usmerjajo k smislu, pa tudi nesmislu. Težko je razumeti performans, med katerim umetnica čez Ljubljano vleče svinjsko truplo. Toda razumevanje ni bistveno, bistveno je samo dejanje. Nekoga se je nekaj dotaknilo do te mere, da je kljuboval zatohlim merilom dostojnosti in storil nekaj, česar ni storil še nihče. To pomeni ustvarjati in to je največ, kar lahko človeško bitje v svojem življenju doseže – da v obstoj prikliče nekaj, kar do zdaj ni obstajalo. Potrebujemo to kreativnost in potrebujemo to norost, kajti to je bistvo človeka in je govorica njegove duše.
A naša racionalistična, zbirokratizirana država je dušo že davno prodala za iluzijo napredka. Edino, kar razumejo slovenski politiki in uradniki, je statistika, ki temelji na vsemogočnem BDP. Česar ne zmorejo razumeti, pa prezirajo. In jemljejo denar tako javnim zavodom in nevladnikom kot tudi samozaposlencem, ki že tako ne zmorejo živeti. Skupnost pa izgublja radost in igrivost, izgublja barve in postaja vse bolj sterilna, hladna in siva. Bolna.
Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču