Od nekdaj sem si želel napisati knjigo.
Leta in leta sem poskušal, pa sem vedno obupal. Preprosto mi je manjkalo vztrajnosti. Skoraj sem se že sprijaznil, da nikoli ne bom izživel tega hrepenenja, ko sem dobil klic iz založbe. Želeli so, da napišem knjigo po predlogi odvetnika Petra Čeferina, ki mu je na duši ležal neki posebej težak primer. To je bila moja zadnja priložnost in zagrabil sem jo z obema rokama. Sedem mesecev pozneje sem oddal rokopis.
Bilo je nenavadno potovanje. Kot vedno sem se zagnal v delo in prve tedne pisal kot iz uma. Nakar sem po približno 40 straneh sklenil, da je tekst ničvreden. Spet bi vse poslal k hudiču, če me ne bi rešila prijateljica Urška, sicer urednica na Mladinski knjigi, ki je v izhodišču zastavila besedo zame, da so mi sploh ponudili to delo. Ko ni nasedla na moje izvijanje, mi ni preostalo drugega, kot da se zresnim in začnem znova.
Jaz sem tak človek, da bom vedno iskal lažjo pot, a le, dokler bo to iskanje šlo v mojo škodo. Ko pa mi nekdo res zaupa, ni heca. Od tedaj se nisem več ozrl nazaj. In sem pisal, tudi težke neumnosti, ki sem jih pozneje ob pomoči moje Danaje zabrisal ven – spomnim se poglavja, v katerem glavni junak v Hoferju kupuje olje – toda vse je bilo del procesa. Moral sem spoznati svoje like, jim pogledati v oči. Šele potem sem jih lahko postavil v preizkušnje, ki so sestavljale zgodbo.
Ta je zdaj v knjigarnah, meni pa je vse skupaj čudno. Čudno mi je, ko pride kdo do mene in reče, da mu je knjiga všeč. Ali pa, bogvaruj, mi celo reče za podpis. V resnici sem upal samo, da se ne bom osramotil in da bom dal od sebe objavljiv izdelek. Hotel sem zgolj nekje začeti in založba in Čeferin sta me brcnila v zicleder in mi priskrbela ta začetek. Tako sem končno izpolnil davno željo; odslej bom pisal in ob tej misli sem srečen.
Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču