Pred nekaj dnevi sem se prvič srečal z mariborskim humanitarcem Borisom Krabonjo. Razlagal mi je o ljudeh, ki se v stiski obračajo na njegovo društvo Up-ornik.
O samohranilkah, ki so jih neodgovorni bivši možje pahnili v revščino. O upokojenkah, ki živijo od mačje hrane. O množici mladih, ki jim kljub najboljši volji ne more pomagati, ker bi sredstva zanje lahko spravila njegovo društvo na kant. Govoril je povsem mirno in stvarno. A sem in tja so mu oči zažarele in glas se mu je zatresel.
Ljudje, kot je Krabonja, so razlog, da vsaj za zdaj ne smemo obupati nad človeštvom. Ne še, ne glede na vse. To so posamezniki, zaradi katerih solidarnost še obstaja. Onkraj statistik o gospodarski rasti, revščini in razslojevanju. Onkraj velikih besed, salonskega cinizma in praznih teorij. Samo gredo in naredijo, kar je treba storiti. Z največjo skrbjo negujejo zavržene in pozabljene ter jih iz praznih lupin spreminjajo nazaj v ljudi. Iz katerih znova poganjajo tiste nevidne in tako zelo krhke vezi, ki držijo skupaj celotno družbo. To počnejo brez želje po nekem posebnem priznanju ali slavi, še manj po zaslužku - vsaj tisti med prostovoljci in humanitarci, ki kaj veljajo. To počnejo, ker preprosto ne zmorejo drugače. »Nimam srca,« mi je rekel Krabonja. »Saj me večkrat prime, da bi se vdal. Vendar nimam srca za to.«
Takšni izjemni, nesebični posamezniki niso samoumevni. In kaj bomo, če nam bo nekoč vendarle zmanjkalo 'Krabonj' in podobnih? Kaj bomo postali, ko ne bo več niti tiste peščice norih aktivistov, ki jim lahko z esemesom iz naslanjača darujemo par fičnikov, da se počutimo bolje? K čemu se bomo obrnili, ko se bomo obrnili proč od padlega sočloveka?
Novo na Metroplay: Dedek Mraz opozarja: "Starši, ne delite otrok na pridne in poredne!"