Tole bo eden tistih zapisov, ki se začnejo s črnino, zaključijo pa optimistično.
Kakopak. Rekli boste, spet nam sadi rožice, v življenju ni vedno prostora za optimizem. Presenečenje – ne boste prvi, ki tako razmišlja. V zadnjem tednu mi je nekaj zelo ljubih ljudi dejalo, da se zaletavajo z glavami v zid in da ne morejo več naprej. Depresija, celo samomor se je omenjal, skratka, resnično gosta tema, iz katere se ne vidi nič. Saj poznate občutek, kraspaš in kraspaš in bolj ko se matraš, manj te je. Jaz vem, da ga. Ampak naj me strela, če sem kdaj nehal kraspati. Tudi če nisem vedel, zakaj točno.
Ker pride čas, ko res ne veš in ne moreš vedeti. Pride trenutek, ko bi samo legel in čakal, da mine, tako ali drugače. Toda to je samo trenutek, dejansko mine – tako, ne pa drugače. Nekje je smisel, nekje je logika, tudi če je v nekem hipu še ne vidimo. Ko je v sivi davnini kartažanski vojskovodja Hanibal oznanil svojim generalom, da bo z veliko vojsko, v kateri je vlačil tudi bojne slone, vpadel Rimljanom v hrbet z maršem čez Alpe, so ga soborci bojda pogledali, kot da je nor. In mu lepo razložili, da čez tiste s snegom prekrite gore ne drži primerna pot za nekajtonske debelokožce. Hanibal pa je samo odsekal: »Če ni poti, jo naredim!« In jo je res, meter za metrom, napor za naporom, kraspal je, dokler ni s svojimi trumami in vso šaro prikraspal na drugo stran. Tako, in ne drugače.
Treba je najti to moč in to odločnost. Ne pravim, da je vse mogoče – ni, sicer bi tisti sloni leteli čez Alpe. Pravim le, da vsak izmed nas premore notranjo moč in odločnost, da strahovom pokaže srednji prst. Težko je, včasih je peklensko težko, a treba je zaupati. Da lahko pot izkleše pot, ki gre čez vse in se ne ustavi na koncu, temveč na cilju.
Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču