Če želite res razumeti slovensko družbo, uporabljajte prevoze.org. Gre za preprosto spletno stran, na kateri ljudje, ki imajo prostor v avtu, pred odhodom v določen kraj objavijo oglas, s katerim iščejo sopotnike.
Ti v zameno za prevoz prispevajo nekaj denarja za gorivo in vsi so zadovoljni. Tako se srednji sloj srečuje v avtih, si izmenjuje izkušnje in neumnosti, se spodbuja in pušča na cedilu, skratka počne vse tiste čudovite reči, ki sestavljajo stike med človeškimi bitji.
Sam se s prevozi.si prevažam že slabo desetletje in v tem času sem prišel do nekaterih še kar uporabnih spoznanj. Temeljno med njimi je, da je 90 odstotkov ljudi krasnih. Vsakič znova, ko se peljem z njimi, spoznam, kako zelo blizu smo si. Postavljamo si ista vprašanja, jezijo nas iste reči in hrepenimo po bolj ali manj enakih ciljih. Zabavljamo čez šihte, se norčujemo iz politikov, predrabljamo o velikih življenjskih vprašanjih in podpiramo drug drugega na poti čez to dolino solz. Nervozno klepetamo in zbijamo slabe šale, ker smo premalo samozavestni za tišino. Ali pa preprosto molčimo, če nam resnično ni do pogovora. Počivamo, v tišini urejamo misli, si ližemo rane s steklenimi pogledi, razlitimi daleč čez šipo.
Tako je zame avtocesta med Ljubljano in Mariborom ena od neštetih prispodob za življenje. Sedemo drug k drugemu in se skupaj odpeljemo proti istemu cilju. Na splošno se na poti držimo pravil, če pa se da in če ni prevelike škode, pa kdaj tudi pogoljufamo. Sem in tja se kdo razmaže na asfaltu, ampak vsak od nas ve, da to ni njegova usoda. In ko končno pridemo na cilj, se prisrčno pozdravimo in razidemo, bogatejši za izkušnjo. Do naslednjega dne, do naslednje vožnje.
Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču