V zadnjih letih se je razvila prava industrija motivatorjev, ki naj bi ljudem pomagali doseči zadovoljstvo na delovnih mestih. Pa jim v utrujene duše vbijajo floskule o sproščanju, jih učijo meditirati, razlagajo o spoštovanju sodelavcev in delitvi najglobljih občutkov. Žal ubogemu slušatelju na dolgi rok njihovo govoričenje pomaga toliko kot dodatna luknja v nosu.
Namen dela namreč ni notranja izpolnitev, temveč služenje denarja. Topoumno garbanje za tekočim trakom ali gnitje v pisarni in ukvarjanje z banalnimi, umetno ustvarjenimi težavami pač niso človekova naravna stanja, ampak nas vanje sili sistem. Služba je obveznost, s katero izpolnjujemo svojo odgovornost do skupnosti in si služimo plačilo, ki nam zagotavlja preživetje. Ker pa sistem postaja vse bolj zapleten in abstrakten, tudi naloge, prek katerih ga gradimo in vzdržujemo, postajajo vse bolj abstraktne in s tem tuje našemu ustroju.
Posledica je naraščajoča anksioznost, ki jo sodobni človek čuti pred odhodom na delo, ki ga oddaljuje od njegovega bistva. Večina poklicev, tudi tistih, ki veljajo za kreativne, v resnici ne sprošča naših potencialov, temveč nam preprečuje, da bi jih dosegli. In v večini kolektivov zato vladajo odnosi napetosti in tekmovalnosti, morda tudi kakšna dobronamerna zavezništva, resnično prijateljstvo pa je vse težje najti.
Takšne so pač posledice dogovora, ki ga vsak med nami sklene z družbo; ta nam ponuja varnost, celo udobje, a le v zameno za delčke naših duš. To ne pomeni, da je dogovor krivičen in da se človek ne more realizirati – le skozi delo ne. Slednje pač ne prinaša notranjega zadovoljstva, edini, ki imajo korist od dopovedovanja nasprotnega, pa so tisti, ki s tem služijo. In seveda sam sistem, ki tako zgolj blaži simptome delavčeve tesnobe, namesto da bi postal bolj človeški.
Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču