V večini izmed nas zeva praznina. Grozeča in gromozanska, neskončna. Četudi je ne vidimo, jo čutimo z bolečo gotovostjo.
Tukaj je in vsak trenutek naših domnevno udobnih bivanj nam srka življenjsko energijo. Tukaj je, četudi po vsej logiki ne bi smela biti. Saj nam menda nič ne manjka. Imamo vse, kar potrebujemo – varnost, tehnologijo in znanost, ki zadovoljujejo vse naše potrebe. Pa jih res?
Francoski filozof Blaise Pascal je praznino, ki se razprostira čez prsi sodobnega človeka, poimenoval 'luknja v obliki boga'. Pascal je vedel, o čem govori. Na lastne oči je opazoval prehod iz teme srednjeveškega vraževerja v dobo razsvetljenstva, v kateri so se izčrpani stari miti umaknili znanosti. Toda namesto da bi nova doba ohranila vsaj najbolj koristne elemente prejšnjega obdobja, je v dobrih 200 letih – kar je z vidika razvoja človeške vrste manj kot trenutek – odločno zavrgla preteklo zapuščino. Medtem ko so tako naši predniki živeli v svetu bajk, v katerem je bilo bore malo prostora za razum, je sodobna družba zašla v drugo skrajnost. Danes tako živimo predvsem v svetu razuma, ki pa ne premore več mehanizmov, prek katerih bi se lahko povezali s svojim nezavednim.
Tako se je v sodobnem človeku odprlo brezno, ki ga več ne zna zapolniti. Vanj meče ure psihoterapije, denar, tablete, fetiše in slavo – bogove našega časa. Toda vse to je nič. Neskončno praznino se da zapolniti le z neskončnostjo. Z iskanjem brez namena, s čaščenjem brez odgovora, z domišljijo brez zadržka. Treba se je ponižati in sprejeti tudi drugo, domnevno primitivno plat svoje narave. Sprejeti omejitve razuma, h kateremu se zatekamo, in brezmejnost duše, pred katero bežimo. In jo počastiti, na kakršenkoli način že.
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord
