Vprašanja, s katerimi si belimo nevrotične glave, so bolj ali manj brez veze. Biti ali ne biti, pa kaj je smisel življenja in podobne neumnosti.
Kajti odgovori, ki bi nas lahko dokončno pomirili, ne obstajajo. Zato so najbolj dragocena tista vprašanja, ki jih zastavljamo drug drugemu. Začenši s čisto preprostim: »Kako si?«
Kadar je mišljeno iskreno, je to veliko vprašanje, ki ga po mojih izkušnjah zastavimo vse preveč redko. Z njim namreč prenesemo svoje zanimanje iz sebe na osebo poleg in potrdimo njen obstoj. Kar je ogromno; večino časa stopamo po svetu s steklenimi očmi in odsotno strmimo naravnost skozi množico okoli sebe. In zaradi množice ne vidimo ljudi. Ko pa nekoga vprašamo, kako je, mu damo vedeti, da ni več zgolj kulisa, temveč oseba. Še več, oseba, za katero nam ni vseeno.
Tisti dve besedici sta tako pomembni, ker izražata temeljno skrb za sočloveka ter tudi pripravljenost, da mu prisluhnemo. Ter se skupaj z njim veselimo njegovih uspehov ali pa mu ponudimo pomoč, če se izkaže, da jo potrebuje. Vprašanje Kako si? je zato najbolj osnovni izraz empatije in sočutja, ki sta osnovi solidarnosti. Je vstopnica iz osamljenosti v skupnost – seveda, kadar mislimo zares, ne pa zgolj pleteničimo iz vljudnosti.
Kdaj ste nazadnje sodelavca, prijatelja, družinskega člana ali pa celo popolnega neznanca vprašali, kako je z njim ali njo? Ampak iskreno, s pripravljenostjo, da poslušate, in z močjo, da sprejmete tudi odgovor, ki vam nemara ni volji? Kajti vsakdo ima v vsakem trenutku razloge, da je srečen, ter tudi razloge, da je nezadovoljen. Ni pa nujno, da ima tudi razloge, da je osamljen in nepreslišan. Bodite človek, ki mu ni vseeno. Če pa boste sami imeli to srečo, da vas nekdo drug odkrito povpraša, kako ste, bodite človek, ki mu ni samoumevno.
