Vasja Jager (kolumna) o prevzetnosti in prijaznost

Vir: Jana
16. 10. 2018

Znani rek pravi, da lepa beseda najde lepo mesto.

Ampak ni nujno, še zdaleč ne. Še posebej, če si preveč vljuden in popustljiv do težakov. Nekaj časa se bodo držali po strani in te ocenjevali, nakar bodo sklenili, da jim nisi nevaren – ter napadli tvoje trhle meje z vsemi orožji iz svojega bogatega arzenala. In preden bo petelin trikrat zapel, te bodo spremenili v svoje malo zasebno gnojišče.

Dobro se spomnim, kako je bilo, ko sem se preselil v blok, v katerem živim. V dobri veri, da so medsosedski odnosi ključni za dobro počutje, sem sosedom priredil pravi kabaret nasmehov, laskanj in drobnih gest, s katerimi sem strateško utrjeval nova zavezništva. No, niso minili trije dnevi, ko se je že začelo zasliševanje – kje pa delate, aha, aha, kaj pa imate v vrečkah – in opravljanje – od ta novega cucek pušča dlake po vsem hodniku, apage Satanas!

Pa me ni izučilo. Še naprej sem gonil svoje, nastavljal drugo lice in grulil pozdrave. Misleč, da se mi bo že nekako obrestovalo. Saj se mi je – ko mi je en sosed dan za dnem hodil na vrata, naj mu nastavim glasnost na televizorju, drugi pa mi je sikal, da mi bo zastrupil psa. Krona vsega pa je soseda – ki sem jo, bedak, v eni izmed kolumen blagohotno označil za nedolžno, radostno dušo – ki me spreminja v z marihuano prekajeno klobaso in krati dušni mir z nabijanjem rejva in svojega trenutnega spolnega partnerja.

Tako sem se naučil svoje lekcije. Težaki imajo prav – pretirana prijaznost JE šibkost. Nič več! V novem domu se bom po stari slovenski navadi držal zase. Mrk kot Boč, hladen kot Clint Eastwood. In šele, če bo kdo res vreden, da ga spustim blizu, bom odprl z bodečo žico zaščitene mejne prehode v deželo Vasja. Ki menda res ni Indija Koromandija, vsekakor pa ni gnojišče.