Ob histeriji s prihodom turškega zvezdnika tevenovele Moja boš sem se spomnil svoje žajfaste faze. Bil sem še otrok, ko me je premamila ameriška serija Santa Barbara, ki so jo v davnih devetdesetih predvajali na hrvaški televiziji.
Tisto poletje sem več tednov zvesto dežural pred zaslonom in požiral del za delom priljubljene žajfnice. Prebil sem se skozi serijsko menjavanje igralcev, bedaste zaplete in slabo odigrane scene. Odnehal sem šele po epizodi, v kateri so se liki srečali z menda čisto zaresnim Božičkom.
Ni težko razumeti, v čem je privlačnost tevenovel. Svet, v katerem se dogajajo, je povsem drugačen od našega. Dobro in zlo sta jasno določena, motivi posameznikov so lahko razumljivi, zgodbe so nabite s čustvi. To je dimenzija plemenitih junakov, zloveščih negativcev in nemočnih princes – svet, po katerem hrepenimo, odkar smo zapustili fantazijsko pokrajino otroštva. In če je resničnost dolgočasna, zapletena in dostikrat moreča, nam žajfnice ponujajo lahko prebavljivo alternativo. Namesto da bi obupovali nad izzivi bivanja v tem norem času, se brez težav poistovetimo z junaki s televizijskega zaslona, prevzamemo njihove usode, se smejemo ob njihovih vzponih, jočemo od porazih in trepetamo v bližini nevarnosti.
Tevenovele so pravljice za odrasle, preprost užitek, ki lahko malce olajša tegobe vsakdana. S tem ni nič narobe. Deljenje tega užitka z drugimi, klepet o pravkar zaključeni epizodi in ugibanja o vsebini nove, je lahko izpolnjujoče in pomaga pri utrjevanju medčloveških vezi – a le dokler se znamo pogovarjati še o čem drugem. Kadar pa se ločnica med svetovoma zabriše in ne dojemamo več razlike med plačanim igralcem in likom, ki ga upodablja, neškodljivo početje postane beg pred življenjem. Ki je krivo le, da ni tevenovela.
