Vasja Jager (kolumna) o razpadu zveze

Vir: Jana
23. 7. 2018

V zadnjem obdobju je okoli mene razpadlo več partnerskih zvez, ki so navzven delovale dodobra utečene. Po več letih so preprosto ugasnile, nekega dne ni šlo več dalje. Toda tako je pač s temi rečmi. Vsak odnos je potovanje in kljub najboljšim nameram nikoli ne veš, kam te bo pripeljalo.

Prepričan sem, da je večina ljudi, ki se spravijo skupaj, v tistem trenutku tudi v resnici za skupaj. Vsaj del kvalitet, ki jih prepoznajo v partnerju, je zagotovo resničen in vreden naklonjenosti. Vsebujejo namreč potencial za nadaljnji osebnostni razvoj in izpolnitev mnogo hrepenenj.

Žal pa je nemogoče predvideti, ali se bo ta potencial tudi uresničil in v katero smer. V nekaterih zvezah se bo uspešno razvijal le en partner, medtem ko bo drugi popustil pod odgovornostjo in se odločil za stagnacijo in mrtvičenje ali pa celo nazadoval proti stopnji otroka. V drugih se bosta sicer razvijala oba, vendar vsak v svojo smer; eden bo na primer začel raziskovati lastno duhovnost, drugi pa bo obsedeno bral in študiral in krepil predvsem razum. Skratka, po nekaj letih zveze človeka v njej seveda nista isti osebnosti kot takrat, ko sta stopila vanjo. Če imata to srečo, da sta se ustrezno dopolnjevala in spodbujala, sta lahko dozorevala usklajeno. V nasprotnem primeru pa med njima slej ko prej zazija prepad.

Razpad takšne zveze je sicer boleč, toda to je bolečina novega rojstva. Označuje prehod v naslednjo fazo človekovega razvoja, ki je sicer v izpraznjeni zvezi ne bi nikoli dosegel. Šele odločitev za razhod je v tem kontekstu dejanje poguma, ne pa več beg. In na koncu je kljub ranjenemu ponosu in strtih srcih na obeh straneh tudi izraz spoštovanja dveh ljudi, ki sta si dala ogromno, zato se odločita, da bosta spet poštena drug do drugega.