Za vikend sem naredil eno od treh nujnih reči, ki jih menda mora človek opraviti v svojem življenju. Posadil sem drevo. Pravzaprav tri. Ciniki se bodo posmehovali, toda cinik drugega niti ni sposoben. Kot drevo šumi in daje senco, ker drugega ne zna. Zato bom med cinizmom in drevesom vedno prisluhnil slednjemu.
Ko sem še živel v Ljubljani, sem s psom vsak dan zahajal na sprehode po travnikih okoli biotehniške fakultete. Najraje sva hodila do hrasta, ki je rasel proti cesti in živalskemu vrtu. Z leti mi je tisti kotiček prirasel k srcu, drevo pa postalo simbol tihega dostojanstva, ki se najde le v samoti.
Gledal sem, kako se je na jesen odelo v najbolj slovesno oblačilo, kakor če bi se pripravljalo na pogreb. Na zimo je vztrepetalo in obstalo golo sredi snega, črni steber nad belim ničem. Ko se jih je spomladi dotaknilo prebujeno sonce, so konice vej eksplodirale s sočnim zelenilom. Nakar so se poleti zlile v gosto krošnjo, ki je vročina ni zmogla prebosti. Čas je mineval, življenje je odtekalo in se vračalo. In če sem pogledal dovolj pozorno, sem lahko razpoznal smisel, ki je sicer skrit za tenko glazuro strahu, ki nas ločuje od sveta.
Ameriški psiholog James Hillman je uporabil prav simboliko hrasta, da je ponazoril jalovost tesnobe sodobnega človeka. Kakor je drevo uresničenje obljube, zajete v drobnem želodu, tako je posameznik edinstvena poosebitev potencialov, ki so mu odmerjeni. Nikjer ti ni spodletelo, ničesar nisi izgubil. Nikoli ni moglo biti drugače. Kot jaz nisem mogel storiti drugega, kakor da sem pred selitvijo v Maribor vzel nekaj želodov in jih zakopal v lončke. Leto in pol pozneje sem pod Pohorjem zasadil tri mlada drevesa. Ni ga lepšega občutka kot zavedanje, da se je neka – četudi še tako drobna – obljuba uresničila prav preko tebe.
Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču