Nikakor se nimam za znanega, še manj slavnega.
Se pa mi vsake toliko zgodi, da se ujamem v majhen mehurček hipne pozornosti malo večje skupine. Povabijo me na kakšno predstavitev, me kje malo pohvalijo, jaz pa poskušam ostati miren in opazovati reakcije svojega sestradanega ega. In vidim, kako nevarno bi bilo, če bi se oklepal te pozornosti in jo poskušal preoblikovati v nekaj, čemur bi se med narodom reklo slava.
Zadnjič se mi je to zgodilo na predstavitvi knjige v Ljubljani. Šel sem proti knjigarni in v izložbi opazil plakat; na njem je bil urejen gospod z naočniki in belo brado, ki ga dobro poznam, in precej manj urejen moški z dolgimi svetlimi lasmi, ki mi je bil uganka. Buljil sem v svojo podobo in trajalo je nekaj minut, da se mi je pričelo zdeti fajn. Nakar se je začela predstavitev in se je prostor napolnil z obiskovalci – moja notranjost pa z njihovimi odobravajočimi pogledi. Začutil sem, kako se v meni nekaj prebuja. Naenkrat se mi je zazdelo, da so luči svetlejše kot kadarkoli prej, da se parket še posebej blešči, da je ljudi še posebej veliko in da me imajo še posebej radi. Na svetu božjem, kakor če bi bil zadet. Saj na neki način sem tudi bil.
Pozornost namreč v resnici tudi je droga. Pričara nam iluzijo dvigovanja nad sočloveka, omamlja nas z iluzijo večvrednosti, blaži tesnobo ob misli na banalnost bivanja. Samo nekaj impulzov je potrebnih, da postanemo odvisni; ego se napihne v ime brez pomena, potreba po pozornosti postane neskončna. Človek se spremeni v ‘zvezdo’, osamljeno telo, ki prosto visi v brezdanji osami milijone kilometrov nad trdnimi tlemi, zavito v svojo ledeno svetlobo. Moje telo pa ni iz ledu in moj dom ni nad množico. Plakati niso moje ogledalo in luči zame niso svetlejše.
Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču