Vasja Jager (kolumna) o slovenskem turbofolku - ko se hec sprevrže v industrijo

Vir: Jana
8. 2. 2018

Starhovlada oberkrajnerske glasbe je na vrhuncu. Radijske postaje so obsedene z 'vižami' in harmoniko. Nacionalka ima fetiš na irharice in avbe. Moji živci pa trpijo. Pa nisem neki mestjanarski pobalin in menda tudi nisem neki čistun. Toda kar je preveč, je preveč. Družba, v kateri lahko tovrstna 'umetnost' tako brutalno pregazi vse druge, ne more biti zdrava družba.

Dobro se spomnim, ko se je začelo. Bil sem v študentskem domu, ko so nad nas privršali Atomik Harmonik z nečim, čemur se je reklo slovenski turbofolk. Do takrat je bila domača glasba na pol v ilegali. Podeželska deca smo na kakšnem žuru v ranih jutranjih urah usekala kakšno od Slaka ali Avsenika. Malo za hec, malo pa v počastitev svojih korenin in spomina na neskončne nedelje ob goveji župi in čestitkah in pozdravih.

Pa se je hec sprevrgel v industrijo. Kmalu je harmonika postala temelj vsake zabave. Predvsem pa je postala biznis. S tem je izgubila tisto svojo nekdanjo nedolžnost in simpatično naivnost ter postala vulgarna in bedasta. Hrepeneče gruljenje o lepotah slovenskih gora se je umaknilo blejanju o zizikah in rožici. Narodu pa se je vse skupaj na moč dopadlo.

Upor je bil brezupen. In je še vedno. Zaman je dokazovanje, da ta glasba nima zveze s slovensko ljudsko glasbo, ki je temeljila na starodavnih glasbilih, kot so gosli in lončeni bas, harmonika pa je vanjo čez gorenjske vršace zašla iz Avstrije. In zaman je tudi dopovedovanje, da je svet, ki ga slikajo oberkrajnerji, izkrivljen in zlagan. Svet ultra potentnih mačov in voljnih joškaric. Svet, v katerem je alkohol človekov najboljši prijatelj, domovina pa nekakšno nezmotljivo božanstvo, ki ne pozna nobenih krivic. A ob vseh izzivih realnega življenja je očitno najlažje zbežati v risankasto vesolje 'domače' glasbe. Po možnosti z glažem rujnega v roki.