Pred nekaj dnevi me je pošteno pogrela novica, da so mariborski neonacisti pretepli lokalnega umetnika; zameril se jim je, ker ... ker pač je. Drugačen od njih. Drugačnost pa takšni frajerji sovražijo iz dna srca, saj jih opominja na vse, kar sami ne zmorejo biti. Vedno bodo ostali ujetniki lastnih strahov, vsi drugi pa bomo zanje drugačni.
Živimo v času, ko svet okoli nas postaja tako zapleten, da se je v njem že skoraj nemogoče znajti. Toda tudi v zapletenem svetu ostaja preprosta resnica, da življenja tako ali tako ni mogoče razumeti, temveč ga lahko le živimo. Nekateri pa tega ne želijo in raje polni jeze iščejo preproste laži, s katerimi svoj bes usmerjajo na vse, ki so po njihovem mnenju krivi za njihovo zmedenost.
Jasno, sovražiti druge je neprimerno lažje kot spoprijeti se z okoliščinami. Najprej zasovražijo tiste, ki jih najlažje prepoznajo kot drugačne, bodisi po barvi kože bodisi po jeziku. Nato sledijo tisti, ki so od skrajnežev drugačni po svojem notranjem ustroju in ki to drugačnost izražajo javno. In za njimi končno pridejo na vrsto še vsi drugi – vsi tisti, ki nam pač ni do hlastanja za utvarami, paradiranja po ulicah v okovanih bulerjih in opletanja s simboli sovraštva. Ker pač raje živimo.
Praznih ljudi pa nič ne razjezi bolj kot človek, ki rad živi. Prazni ljudje so namreč v sebi že mrtvi in zato so tako nevarni. Edino vznemirjenje namreč še čutijo, ko širijo svojo praznino, ko uničujejo, teptajo, grozijo, hujskajo in zatirajo življenje v vseh njegovih oblikah. Njihovi simboli so simboli smrti, njihova ideologija je golo sovraštvo. A naj se še tako napihujejo in kričijo, naj nas pretepejo in zatrejo vse, ki smo drugačni – nikoli ne bodo zmogli izničiti preproste resnice o zapletenih časih. Ter o lastnem obstoju, zapravljenem za sovraštvo.
