Vasja Jager (kolumna): O starki z očmi otroka

Vir: Jana
6. 6. 2018

Sedela sva na terasi in čakala na pico, ko je pristopila. Že od daleč sem jo videl, kako se smuka med mizami, in pomislil sem: »Ne že spet ...« Iz nekega razloga me namreč razni žicarji in mormonski misijonarji preprosto obožujejo in praviloma me napadejo, kakor hitro se prikažem med ljudmi.

Tako sem jo gledal, ko se približuje, stara in ponižna. Pri sebi sem še panično pripravljal izgovor, s katerim jo bom zavrnil, ko je že bila pri najini mizi. Nerodno se je nasmehnila, pokazala na drobne knjižice, ki jih je nosila s seboj, in povedala, da je pesnica. Stara je 83 let.

Kakšen čudež! Da po zemlji hodi starka z očmi otroka! Da medtem ko večina njenih vrstnikov in vrstnic otopelo preži na večerna poročila in benti nad zafuranim svetom, ona še zmeraj strastno lovi lepoto okoli sebe! Jo brez cinizma, brez skrbi za veščino in ugajanje preliva v nerodne, naivne, a neskončno tople verze! In potem roma po velikem mestu, hodi med mrkimi ljudmi in jim za mizernih pet evrov za knjižico ponuja drobce svetlikanja, ki so jo ganili do te mere, da ni mogla drugače, kakor da jih je zapisala na papir. Ljudje jo gledajo in ne vedo, kaj naj si mislijo. Večina se jih nerodno nasmehne in odkima, nekateri je niti ne pogledajo. Čudež pa le skomigne z rameni in odkrevsa dalje.

Ko pišem tele vrstice, pogledujem proti knjižni polici. Proti knjigi, ki je vredna več kot vsa teoretska nakladanja in razvajena avtoterapevtska proza in intelektualistična poezija nedoletnih frajerjev in frajerk. Tam leži, položena nad ostale knjige, in čaka, da jo vzamem v roke, ko bom potreboval njeno radost. Knjiga, v kateri so pikapolonice in mali otroci in sonce in marjetice. Pogledam jo in pomislim na gospo Jožico iz Haloz, ki je nemara prav v tem trenutku dobila navdih za novo pesem. In mi je lepo pri duši.