Stal sem ob postelji, ko jo je sestra dvignila v naročje. Želel sem si pogledati, ampak me je bilo po svoje strah.
Kaj če mi v resnici ne bo všeč? Če mi bo grda? Zgodi se, vsak dojenček mi še zdaleč ni lep. Z nelagodjem sem dvignil pogled, ko jo je sestra položila na tehtnico. In prvič uzrl svojo hči, krhko in spačeno od bolečine prihoda na svet. »Prekrasna je,« sem še uspel izdaviti Danaji. Potem so me zalile solze. Postal sem oče.
Vsa leta sem si poskušal predstavljati ta trenutek. Pa si ga nisem, tudi če sem kdaj mislil, da sem si ga. Ko je prišlo, je bilo premočno. Tisto drobno bitjece je kakor rušilna krogla, ki je že ob najbolj neznatnem stiku brez milosti sesula vse moje nore predstave od življenju. Ljubim, kot si nisem mislil, da je sploh mogoče. In strah me je tako, da ne vem, kako sploh zdržim. Toda je mogoče in lahko zdržim, nekako. To je ta sprememba, zaradi katere sem svoj čas občutil tolikšno strahospoštovanje do očetovstva. Bal sem se, da se bom izgubil, da me bo povsem preplavilo, da bom na neki način umrl. In sem, hvala bogu, res. Ne rečem, da me je otrok spremenil v neko razsvetljeno bitje. Je pa ponižala moj ego in istočasno povečala moje bistvo, kot me ni še nič in nihče.
Ko sem uro po porodu sam stal ob inkubatorju - potrebovala je malo dodatne nege, vse je v redu - sem jo opazoval, kako joče, se zvija in hlasta za zrakom. Bolečina je bila neznosna, moja in njena. Vsi mislimo, da je hudo, ker moramo umreti, nihče pa se ne vpraša, kako težko je sploh priti na svet. Zato sem ji obljubil, da bom storil vse, da ji povrnem. Da bo njeno življenje vredno vsega tega in da bo dobro življenje. Spodletelo mi bo, pa ne enkrat. Toda nikoli se ne bom nehal truditi. Kajti postal sem oče.
Novo na Metroplay: Novinar izza nagrade | N1 podkast s Suzano Lovec