Pravkar so minila tri leta, odkar sem napisal svojo zadnjo objavo na Facebooku. Profil še imam in tudi predloge za 'prijateljstvo', ki sem in tja še prispejo nanj, rade volje sprejmem. Za kaj več pa nimam volje
Nekajkrat sem zavoljo drugih, ki bi morda znali od mene pričakovati kakšno duhovito misel, poskusil kaj napisati, pa ni šlo. Samo strmel sem v tisto vrstico in stiskal zobe. Potem sem odtaval naprej po spletnem prostranstvu, proti slikam mačk in stranem o športu.
Ne gre za to, da bi z leti postal pretirano vzvišen nad družbenimi omrežji, še manj nad njihovimi uporabniki. Malo sem že, priznam – ampak to ni bistveno pri celi stvari. Bistveno je, da me te reči preprosto več ne vznemirjajo. Pa sem bil včasih kar žareč in sem za pisarjenje po Facebooku porabil nemalo trenutkov. Nakar sem lepega dne spoznal, da si grem nepopisno na živce. Vse tisto pametovanje, odzivanje na vsako figo, razkosavanje mojega bivanja s kriteriji všečnosti in metanje teh kosov bolj ali manj anonimni množici v zameno za čim višjo cifro ob ikoni z dvignjenim palcem se mi je zagabilo. Bolj sem se napenjal po mreži, manj sem si bil podoben. Več sveta sem stlačil v ekran, manj ga je ostalo zame. In tako sem preprosto nehal.
Facebook in podobna šara so krasni za ohranjanje in tudi navezovanje stikov, ne pa za odnose. Odnosi – z vsem, kar prinašajo – so stvar mesa in krvi, ne pa vrstic kode in pikslov na zaslonu. Kajti družbena omrežja ne vključujejo resnične odgovornosti, zavrnitve, pridobitve, izgube in sreče, ki rastejo iz vezi med ljudmi. Dokler tega nisem razumel, sem bil jaz tisti, ki sem služil tehnologiji, namesto da bi bilo nasprotno. Sedaj namesto da nekomu všečkam na Facebooku, raje vzamem v roke telefon in človeka pokličem. Ali pa se celo zvalim s kavča in ga obiščem. Ugotovil sem, da je to ljudem še najbolj všeč.
Novo na Metroplay: Matej Zemljič o zakulisju snemanja, dojemanju igralstva in stvareh, ki mu pomenijo največ
