Jutranje sonce se je metalo ob šipo, ko sem brožil po kosmičih in prebiral novice in športne rezultate.
Nisem jutranji tip in telefon uporabljam, da se počasi povežem s tem svetom. Tako sem tudi tistikrat buljil v zaslon in trkal skupaj otrpli možganski polovici, da bi mašina končno kresnila. Nakar sem se zavedel, da me nekdo gleda. Dvignil sem oči in se zazrl v hčerkico, ki je z odprtimi usti spremljala moje početje. Rdeč od sramu sem odložil cegel.
Od tedaj se trudim, da ga uporabljam čim manj. Pa vam povem, da ni lahko, kajti če je vrag zapeljal Evo z jabolkom, sodobemu človeku maha pred nosom z mobilnikom. Vse te aplikacije in omrežja in spletne strani in kanali, ki jih ponuja tisti mali zaslon, so namenoma narejene tako, da nas delajo odvisne. Njihovi razvijalci še predobro vedo, da naši možgani padajo na hormon dopamin, kemikalijo zadovoljstva. Zato svojo kramo zasnujejo tako, da spodbuja njegovo izločanje.
Ko pisarimo bedastoče na Facebooku, gledamo napihovanje narcisodne krastače na Instagramu ali streljamo rožnate medvede v igrici, nam dopamin šprica čez možgane. Naši mobilniki so kot stiskalniki za limone, v katere tlačimo tisto uborno gmoto sive sluzaste snovi pod lobanjo, da iz nje izvabljamo kapljice prepotrebnega šusa. Trenutek za trenutkom, dokler nismo do konca navlečeni.
Toda resničnosti se ne da ubežati. Resničnost vedno zmaga, pa magari na smrtni postelji - kar je dejansko super. Kajti četudi v njem ne moremo leteti na krilih iluzije, je ta svet s svojim začetkom in koncem in vsem vmes neskončno bolj vznemirljiv od tistega na zaslonu. To je svet jutranjega sonca in sijočih otroških oči. In ko sem končno odvrnil svoj pogled od mobilnika in se je mojemu detetu obraz razjasnil v nasmeh, sem vedel, po čem si bom zapomnil ta jutra.
Novo na Metroplay: Dedek Mraz opozarja: "Starši, ne delite otrok na pridne in poredne!"