Pred prazniki sem šel po službeni dolžnosti v dom za starejše. Po svoje je žalostno, lahko bi bil šel tudi kar tako. Ampak te ustanove so me vedno plašile.
Zgubani obrazi in okorni gibi stanovalcev me opominjajo, da nekaj takega čaka tudi mene. Ni videti preveč prijetno. Toda videz vara - v resnici je še huje, so mi zatrdili starostniki. Kljub temu je v domu, ki sem ga obiskal, več življenja kot za njegovimi zidovi.
Zdaj vem, da je moj strah pred starostjo globoko krivičen. Na njem namreč temelji stigma, na podlagi katere družba odriva starostnike na obrobje. Posledica so občutki nekoristnosti in grozovite osamljenosti, ki so za človeka hujši od zavesti o pešanju telesa. Vendar na to ne pomislimo. »Stari lahko razumemo mlade, ker smo bili tudi mi nekoč takšni. Vi pa ne morete vedeti, kako nam je, ker še nimate te izkušnje,« mi je rekla ena od prebivalk omenjenega doma.
A namesto da bi se potrudili in se o starosti poučili pri tistih, ki jo že poznajo, jih raje potiskamo proč. Nekam, kjer njihove tegobe ne kazijo našega lepega sveta. Pa bi se lahko od starejših naučili marsičesa. Na primer dostojanstva. Preseganja omejitev telesa. Ter tudi strasti. Ljudje, ki se bližajo koncu življenja, preostale trenutke pač neradi tratijo za kaj drugega. Zato strastno branijo svoje meje, strastno pojejo, se bojijo in molijo, strastno ljubijo in sovražijo. In, ko ne gre več drugače, strastno propadajo. To je dar, ki nam ga prinese starost: izostritev okusov življenja.
Telo resda opeša, človekova želja, da ljubi in je ljubljen, pa nikoli. Nasprotno, samo še okrepi se. To željo je treba spoštovati in jo po najboljših močeh izpolnjevati. Sicer povečujemo trpljenje obojih – tistih v domovih za ostarele in onih izven njih. Tega sem se naučil od Mimike, Marte, Katice in Toneta. Tale je za vas.
Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču