Zagotovo ste že slišali mit o milenijcih. Saj veste, o moralno sprijeni in neodgovorni generaciji, ki zažira našo družbo.
O zmedenih, zadrogiranih in razvratnih pamžih, ki jih zanima le lasten užitek in ki jih je uničila permisivna vzgoja. Prepričanja, ki jim kima mnogo brihtnih ljudi, so postala del našega miselnega okvira. Pa čeprav gre za stereotipe, ki so približno tako resnični kot lažne novice o polbožanski naravi predhodnih rodov.
Dobro se spomnim odziva družbe, ko je na sceno stopala moja generacija. Nadeli so nam ime 'generacija X' in nas zmerjali, da smo izgubljenci, zadrogiranci, lenuhi in kurberji. Tudi ob nas so mamke tarnale, kaj bo, kaj bo. Pa se je izkazalo, da nič takega. Kajti večina x-arjev nas je povprečno solidnih človeških bitij, ki se v dobršni meri zavedamo svojih odgovornosti in omejitev. Kot so se jih zavedali naši starši in kot se jih zaveda generacija milenijcev. Slednji dozorevajo v še dosti bolj krutih okoliščinah, saj vstopajo v nepredvidljiv in nestanoviten svet, v katerem ni nobenih jamstev. Klešejo jih populizem in lažne novice, oglaševalska mašinerija, skušnjave sodobne tehnologije, negotovosti trga dela in spreminjajoči se odnosi. Milenijci so kvečjemu generacija, ki ji res ni lahko. Kdor misli drugače, naj pogleda statistiko porabe antidepresivov med mladimi.
Mit o milenijcih je laž, s katero generacije, ki vodijo igro, branijo svoje privilegirane položaje. Z diskreditacijo tistih, ki prihajajo, zavirajo spremembe in podaljšujejo agonijo preživetega reda. To je pravi motiv vsakega namišljenega generacijskega spopada. Kot pri vseh spopadih tudi tukaj najkrajšo potegnejo najšibkejši, v tem primeru mlajši. Krivice mita o milenijcih le še poglabljajo stisko generacije, ki s tesnobo zre v negotovo prihodnost.
Novo na Metroplay: "Naš največji uspeh je bil tudi strel v koleno" | Ivo Boscarol
