Vasja Jager (moška kolumna) o sprejemanju kritike

Vir: Jana
30. 7. 2018

Vem, da imam precej napak. Kadar pa pozabim, okoli mene ne manjka ljudi, ki me na to spomnijo.

Kar je boleče za ego, a nujno za nadaljnjo rast. Sprejemanje kritike je pač temeljni pogoj za omejevanje sebičnosti in izpopolnjevanje svojega potenciala. Da lahko ubereš pravo pot, je nujno, da ti nekdo pokaže, da si hodil po napačni.

Imam srečo, da delam v redakciji, ki je izjemno kritična. Četudi včasih stopamo po robu, je ta kritika največkrat dobronamerna in utemeljena. Morda se motim, a čutim, da sem v zadnjem letu zato postal boljši novinar. Nemara pa tudi boljši človek; čeprav včasih še povesim nos, pa vendar vse lažje razumem, da kritika sodelavcev in urednikov ni mišljena kot napad name in na mojo osebnost.

Za to razumevanje pa je ključen način, na katerega je podana. Nobenih težav nimam, kadar mi nasprotna stran da vedeti, da me kljub nezaželeni napaki še zmeraj spoštuje kot človeka. Prava kritika je zato ob kakšni neizogibni bodici še zmeraj izrečena spoštljivo in z zavestjo o skupnem dobrem, h kateremu težita obe strani. Predvsem pa je utemeljena z argumenti, ki mi pomagajo razumeti, kaj sem storil narobe, in se izboljšati.

Čeprav ni lahko, se vendarle potrudim, da poskušam sprejeti takšno stališče. Nikoli pa ne smem sprejeti prazne diskreditacije, ki ne upošteva temeljnih načel iskrene, spoštljive in argumentirane komunikacije. S tem bi namreč neupravičeno sprejel umazanijo nekoga drugega, ki pod pretvezo kritike išče zgolj način, da se olajša lastne tesnobe. To pa je recept za nazadovanje, ne napredek. Kadar se torej zgodi, da mi življenje dostavi v kritiko zapakirane tuje frustracije, mu pojasnim, da je zgrešilo naslov. In naj jih kar lepo vrne pošiljatelju.