Prejšnji teden je Facebook razburkala objava mariborske aktivistke, ki je pisala o stiski mlade mamice in njenih dveh otrok.
Zapis je kar žarel od razočaranja nad našo družbo in politiki, ki so po mnenju avtorice odgovorni za številne krivice. »Na kozlanje mi gre,« je zapisala. In se dotaknila na tisoče ljudi, ki so v nekaj dneh všečkali prvotno objavo in njene delitve. Iz česar bi lahko sklepali, da se med narodom dejansko nabira energija za spremembo. Vendar bi se skoraj zagotovo zmotili.
Pred nekaj leti sem nekaj podobnega izkusil tudi sam. Objava, v kateri sem se zaganjal v mline na veter, je zaokrožila po profilih številnih slovenskih uporabnikov Facebooka. To pa je bilo tudi vse. V skladu z zakonitostimi demokracije všečkanja ni prišlo do nobene sistemske spremembe, pač pa se je vsa tista silna energija prav hitro porazgubila. Deležen sem bil zgolj izbruha hipne pozornosti, ki me je navdajala s tesnobo, ko pa sem se po še nekaj budniških statusih naveličal biti dežurni klovn, je bilo vsega konec. Vsaj zame, ne pa tudi za množico, ki kroži po spletu in neprestano išče nove zabavljače, da skoznje prečisti del svojih frustracij. In si potem misli, kako zelo aktivna je.
A dokler je ta aktivnost omejena na socialna omrežja, se sistemu ni treba bati izziva. Tako je bilo tudi v primeru omenjene mariborske aktivistke. Res so zgroženi ljudje napraskali skupaj fičnike, s katerimi so tistima ubogima deklicama za eno leto plačali obroka v varstvu. Okoliščine, ki so njuno mater pahnile v težak položaj, pa ostajajo nespremenjene. Kot vedno v tovrstnih primerih so zato tudi tokrat pravi zmagovalci senzacionalistični mediji, ki s svojim aferaštvom hujskajo ljudi, nato pa si na račun tistih, ki jim dvigne plafon, povečujejo gledanost. In dobiček. »Na kozlanje mi gre.« Pa še res je.
Novo na Metroplay: "Dezinformacije so povsod" | N1 podkast s Suzano Lovec