Kaj vse govorimo Slovenci sami o sebi! Hlapci, fovšljivci, luzerji, slabiči, večni osmoljenci, poraženci zgodovine, nepomembneži. Za vse se imamo, samo za normalne ljudi ne. Ne vem, od kod se je vzelo to zaničevanje. Dvomim pa, da nam ga je vcepil ubogi Cankar, na katerega se tako radi izgovarjamo.
Samo poglejte, s kakšno mazohistično strastjo pljuvamo po samih sebi. Česa takega je sposoben le človek, ki mu v resnici ne manjka prav dosti. In če smo pošteni, z nami kot z narodom res ni nič tako zelo narobe, da bi se morali ves čas bičati po hrbtih. Dežela je lepa kot le kaj, varna in urejena, velika večina ljudstva pa – roko na srce - povsem spodobnih primerkov homo sapiensa. Tudi gospodarstvo kljub naporom politike še nekako funkcionira, kultura se ne pusti zatolči, zdravstvo zdravi, šolstvo je bolj ali manj zastonj, civilna družba se trudi in neka solidarnost tudi še obstaja. Pa da ne bo kdo mislil, da sadim rožice –
v novinarski karieri sem videl dovolj tragičnih zgodb, da nisem več naiven. Hočem le reči, da nam glede na preostanek sveta ne gre tako slabo, kot si pripisujemo.
Zakaj torej to počnemo? Močno sumim, da iz želje, da bi se lahko še naprej izogibali odgovornosti za tiste spremembe, ki so vendarle nujne. Če človek že v izhodišču razglasi, da je pač rojen v narod hlapcev in da tako je in pika, potem ne bo iskal prav nobenega razloga, da bi poskušal spremeniti stvari še na bolje.
Kar seveda pride prav tistim, ki bi jih radi spremenili na slabše: globlje nas uspejo potegniti v zaničevanje samih sebe, lažje nam prodajo svoje šarlatanske recepte za dvig samozavesti. In to je bistvo vica s slovenskim avtorasizmom – nismo najbolj zarukan narod na svetu, lahko pa to postanemo, če si res želimo.
Novo na Metroplay: Vidnost in varnost v prometu: "Zgoditi se mora 'aha moment', da spremenimo svoje navade"