Spet sem izboljšal osebni rekord v starosti in odkljukal še en rojstni dan. Kar dobro mi gre. Nisem sicer še človeški ekvivalent orjaške sekvoje, kot se že dozdeva nekaterim, se mi pa zdi, da prihajam v obdobje, ko lahko prvič v življenju občutim nekaj, česar do zdaj skoraj nisem poznal. Mir.
Leto, ki je za menoj, je bilo prelomno. Odrekel sem se udobni službi in se prvič v življenju pognal v neznano. In neznano me ni šparalo. Pililo me je in tesalo, dokler ni ostalo le tisto, kar je pomembno. Naučil sem se ceniti preprost nasmeh tistih, ki jim gre še težje. Molče prenašati ponižanja od onih, ki jim gre bolje. Navadil sem se trepetati ob prihodu poštarja, ki prinese položnice. Namolil sem se očenašev pred blagajno v Mercatorju, medtem ko je trgovka čakala na odobritev plačila s kreditno kartico. Prisegel sem si, da se ne bom zlomil, znorel ali prodal. Predvsem pa, da si bom vsak dan znova dal razlog, da se spoštujem.
Vsako jutro sem vstal, kakor da grem v službo. Vstani in hodi, Lazar. Po osem, dvanajst ur sem se izobraževal, pisal članke in kolumne, pošiljal prošnje za delo, se učil programiranja in montiranja. Ko nisem več mogel prispevati svojega deleža pri plačilu stroškov za stanovanje, sem bil na tem, da se prijavim za delo v skladišču v Hoferju. Brez predsodkov in vzvišenosti. Nekaj je odpadlo in odmrlo, nekaj se je obnovilo.
Postal sem hvaležen za okuse svojega življenja. Mislim, res hvaležen. Za prijaznost svetovalke na zavodu, kolumno v Jani, pomladni pršec na licu, dvajset evrov v žepu. Za jekleno ljubezen tistih, ki so ostali. Za to, da mi je dovoljeno biti, kar sem, medtem ko nekateri morajo biti, kar naj bi bili. In potem se je prelomilo. Sedaj imam spet stalno delo in imam denar. Predvsem pa imam tisto, česar ni moč kupiti. Vse najboljše.
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord
